Opis
Zakaj razmišljati in pisati o skrbstvenem delu? Zakaj ga vedno znova postavljati v ospredje? Zakaj naj bi se z njim ukvarjali tudi sindikati? Zakaj je tako zelo pomembno?
Najprej seveda zato, ker bi brez njega družba dejansko bolj ali manj obstala. Skrbstveno delo, pa naj gre za različno nego, pomoč ali podporo, dejansko omogoča delovanje vsega drugega. Obenem je kot po pravilu razvrednoteno, pogosto nevidno in slabo plačano ali pa celo neplačano. In čeravno ga pogosto imamo za nekaj »naravnega« in samoumevnega, je v resnici globoko politično vprašanje. Skrbstveno delo je politično tudi zato, ker neposredno vpliva na življenje žensk. Kar tri četrtine vsega neplačanega skrbstvenega dela, poleg reproduktivnega, po svetu namreč opravijo ženske. In to ne le brez plačila, pogosto tudi brez priznanja.
Skrbstveno delo namreč razkriva, kdo ima v družbi moč in kdo ne. Z drugimi besedami: kdo skrb zagotavlja in kdo jo prejema; kdo je za tovrstno delo plačan in kdo ga opravlja brezplačno; kdo odloča, kako bo organizirana dolgotrajna oskrba, varstvo otrok ali pomoč na domu – in kdo pri tem nima besede. Politično vprašanje je zato, ker brez javnih skrbstvenih sistemov ne pade samo socialna država, temveč tudi družba nasploh. Skrbstveno delo tako ni nekaj, kar se zgodi samo od sebe. Je rezultat političnih odločitev.
Skrb pa ni nič sentimentalnega, temveč v prvi vrsti nekaj strateškega. Brez nje ni socialne varnosti, ni delujočega gospodarstva, ni družbe kot take. Ko govorimo o poštenem vrednotenju skrbstvenega, reproduktivnega dela, ne razmišljamo o miloščini, temveč o naložbi v prihodnost. Ko zahtevamo dostojno plačilo za skrbstvene delavke in delavce, ne govorimo o hvaležnosti, temveč o pravičnosti. Ko zahtevamo sistemsko ureditev dolgotrajne oskrbe, kar smo s sprejetjem zakona po dolgem času končno dočakali, govorimo o tem, v kakšni družbi želimo živeti. Skrbstveno delo je tako v pravem pomenu besede tudi sindikalna tema.
