Napad na javno in skupno dobro v Evropi

Evropa po zadnji finančni krizi ni nehala varčevati, spremenil se je le način. Od ruskega napada na Ukrajino leta 2022 izdatki za obrambo rastejo zunaj fiskalnih pravil, javne službe pa ostajajo ujete v njih in se krčijo prek zamrznjenih plač, neusklajenih pokojnin in višjih doplačil za storitve socialne varnosti. Primeri od Berlina in Pariza do Bukarešte in Madrida kažejo, kakšna je politična cena varčevanja danes, koga najbolj prizadene in zakaj bi bila lahko naslednja kriza manj vidna od prejšnje.

Francoska vlada je 1. oktobra predstavila predlog proračuna za leto 2027, ki predvideva 54 milijard evrov prihrankov. Primanjkljaj naj bi se z letošnjih 5,4 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP) znižal na pet odstotkov, javni dolg pa bi prihodnje leto presegel 120 odstotkov BDP. Evropski Pakt za stabilnost in rast (SGP) kot referenčni vrednosti določa 60 odstotkov BDP za dolg in tri odstotke za primanjkljaj.

Presežni primankjljaj sicer ni prepovedan, a država mora tedaj slediti večletni poti rasti izdatkov, dogovorjeni z Evropsko unijo, in dolg postopno zniževati. Ko ta preseže 90 odstotkov BDP, ga mora zniževati za povprečno najmanj odstotno točko letno. Ker ima Francija primanjkljaj nad tremi odstotki, je od julija 2024 v postopku zaradi čezmernega primanjkljaja, ki ga mora odpraviti do leta 2029.

Pritisk pa ne prihaja le iz Bruslja, temveč tudi s finančnih trgov. Države primanjkljaj in zapadle dolgove lahko financirajo tudi z izdajo obveznic, s katerimi si pri vlagateljih izposodijo denar in ga po dogovorjenem času vrnejo z obrestmi. Donosnost obveznic pove, kakšne obresti vlagatelji zahtevajo, in s tem tudi, koliko tveganja pripisujejo državi: višje kot je tveganje, dražje je zadolževanje in več proračunskega denarja gre za obresti namesto za javne službe ter storitve.

 

Donosnost francoskih desetletnih obveznic je trenutno z okoli 4,9 odstotka najvišja po letu 2002, stroški obresti pa se bodo prihodnje leto predvidoma povečali za deset milijard evrov. Francoska vlada zato išče prihranke tam, kjer jih lahko doseže brez novih zakonov: pri plačah in socialnih prejemkih. Predlog proračuna za leto 2027 predvideva zamrznitev plač v javnem sektorju, omejitev usklajevanja pokojnin in poseg v nadomestila za bolniško odsotnost.

Plačni indeks javnih uslužbencev je sicer zamrznjen že od leta 2023, dodatek za ohranjanje kupne moči pa je bil ukinjen leta 2024. Sindikati javnega sektorja so se zato na predlog proračuna odzvali enotno: k mobilizaciji za višje plače je konec septembra pozvalo vseh osem reprezentativnih sindikalnih organizacij, od CGT do CFE-CGC, kar je v francoskem sindikalnem prostoru redkost, 6. oktobra pa je nato sledila prva stavka.

Vzporedno je, neodvisno od splošnih sindikatov, zraslo protestno gibanje dijakov, ki je vzniknilo 21. septembra na gimnaziji Saint-Exupéry v Créteilu na obrobju Pariza in se v tednu dni razširilo po vsej državi. Dijaki so opozorili na težave, ki se v francoskem šolstvu kopičijo že leta: na nenadomeščanjee učiteljev, prepolne razrede, dotrajane in neklimatizirane stavbe ter na pritisk ob vpisu na fakultete. Iz blokad posameznih šol je gibanje preraslo v mrežo dijaških skupščin, na katerih dijakinje in dijaki sami oblikujejo zahteve. Pridružili so se jim dijaški sindikati (SNL in USL), nato še starši in šestega oktobra je po vsej državi skupaj s sindikati demonstriralo dobrih 400 tisoč ljudi.

Vendar odziv francoske vlade ni pomiril ne dijakov ne sindikatov, ki so njene ukrepe označili za zapoznele in neustrezne glede na razmere na šolah. Ministrstvo je v več kot petsto šol napotilo okoli tri tisoč nadomestnih učiteljev, predsednik vlade Sébastien Lecornu pa je prve resne spremembe predstavil 27. oktobra na sestanku s predstavniki dijaškega gibanja.

Najbolj simbolična napoved zadeva Parcoursup, nacionalno spletno platformo, prek katere se francoski maturanti od leta 2018 prijavljajo na visokošolske programe. Kandidat odda več prijav, vsak program pa kandidate razvrsti po lastnih, javnosti večinoma neznanih merilih. Dijaki ji zato očitajo nepreglednost in neenakovredno družbeno selekcijo, saj imajo prednost kandidati z »boljših« šol in iz premožnejših družin. Za mnoge je postala simbol negotovosti, ki maturante spremlja vse do poletja.

Vlada bo po napovedih Parcoursup reformirala že leta 2027, univerze bodo morale zavrnitve kandidatk in kandidatov utemeljiti, leta 2028 pa naj bi platformo nadomestil nov, še nedoločen sistem. Razredi v prvem letniku srednje šole naj bi od septembra 2027 imeli največ 28 dijakov. Vlada je napovedala tudi umik 836 ukinitev učiteljskih delovnih mest v javnem srednjem šolstvu in 500 novih mest na licejih, francoskih srednjih šolah. Dodatnih 1200 mest bo odprla v programih BTS, dveletnih višješolskih strokovnih programih, ki jih izvajajo liceji.

 

Poleg tega obljublja 15.000 dodatnih vpisnih mest v visokem šolstvu, usklajevanje štipendij z inflacijo, štiri milijarde evrov posojil regijam za obnovo šol in milijardo za univerze. Dijaški organizaciji Les Lycéens! in Renouveau lycéen sta ukrepe sprejeli kot delni uspeh, a ocenili, da ne zadoščajo. Zahtevata deset milijard evrov in pozivata k nadaljnji mobilizaciji 31. oktobra in 5. novembra, ko je napovedana skupna sindikalna stavka.

Tudi po teh vladnih »rešitvah« gre predlog proračuna še naprej v nasprotno smer od zahtev dijakov in šolskih sindikatov. Šolstvu bo sicer namenjeno 1,2 milijarde evrov več, a ob pričakovani inflaciji to realno pomeni manj denarja: od prvotno načrtovanih 1600 učiteljskih mest manj jih bo ministrstvo za izobraževanje ukinilo okoli 750, predvsem v osnovnih šolah, kar utemeljuje z upadom števila otrok. Splošno nujnost prihrankov Lecornu še naprej utemeljuje z višino dolga, stroški njegovega servisiranja in zavezo, da bo primanjkljaj do leta 2029 znižan na tri odstotke BDP, kot to zahtevajo pravila EU.

Pomembno je vedeti, da je francoska vlada letošnji proračun izsilila brez glasovanja v parlamentu, s trikratno uporabo 49. člena ustave, in v njem izdatke za obrambo povečala za 6,5 milijarde evrov. Lecornu je obrambi izrecno pripisal osrednje mesto v proračunu in uporabo 49. člena utemeljil prav z vojaškimi potrebami; tudi v predlogu za leto 2028 obramba dobi 5 milijard evrov več, medtem ko bi šlo šolstvu zgolj Visok dolg je torej argument za zamrznitev plač v javnem sektorju, posege v pokojnine in ukinjanje učiteljskih mest, za vojaške izdatke pa ne. Kot bomo pokazali v nadaljevanju, je takšna selektivna uporaba fiskalnih omejitev značilna za vso sedanjo evropsko fiskalno politiko.

Tri oblike današnjega varčevanja

Varčevanje sedanje evropske razmere opiše le deloma; ob prejšnji krizi je imelo precej bolj jasno vlogo. Države evrskega območja so fiskalno politiko med letoma 2011 in 2013 zaostrile za skoraj tri odstotke BDP, v najbolj prizadetih državah pa so plače v javnem sektorju nominalno znižale: v Španiji za pet odstotkov, na Irskem v povprečju za 15, v Grčiji za 20 in v Romuniji za 25 odstotkov. Skupni izdatki držav današnje EU so se s 50,7 odstotka BDP leta 2010 do leta 2019 znižali na 46,6 odstotka.

Danes je slika drugačna. Skupni izdatki držav EU so leta 2024 znašali 49,1 odstotka BDP, leta 2025 pa 49,5 odstotka, spremenila pa se je njihova sestava. Izdatki za obrambo, ki so se v letih varčevanja znižali z 1,4 na 1,1 odstotka BDP, so leta 2024 dosegli 1,5 odstotka, do konca letošnjega leta pa bodo po ocenah narasli na okoli 1,9 odstotka.

Po širši Natovi metodologiji naj bi evropske članice in Kanada letos skupaj dosegle 2,5 odstotka BDP za obrambo. Izdatki za zdravstvo in socialno zaščito so v deležu BDP ostali skoraj enaki kot leta 2010, čeprav se je prebivalstvo medtem koreniteje postaralo. Varčevanje se torej ni končalo, spremenilo je le obliko, ki jo najboljše opišejo trije hkratni procesi.

• Prvi je prerazporeditev. Obrambni izdatki so med letoma 2023 in 2024 zrasli za 14,8 odstotka, hitreje kot katerokoli drugo področje, in se od takrat še povečujejo. Ker skupni izdatki ne rastejo enako hitro, se delež drugih področij zmanjšuje, tudi kadar njihovi zneski ne padajo.
• Drugi je realna erozija javnih storitev. Vlade danes storitve redko ukinjajo, pogosteje jih prenehajo usklajevati z rastjo cen ali del stroškov prenesejo na uporabnike in uporabnice. Zamrznjeno usklajevanje plač, delno usklajene pokojnine in višja doplačila za zdravstvene storitve v proračunih niso predstavljene kot rezi, čeprav zmanjšujejo realno vrednost pravic.
• Tretji je odložena javnofinančna vzdržnost. Nova fiskalna pravila EU delujejo prek večletnih načrtov, v okviru katerih se vsaka država zaveže, da njeni izdatki ne bodo rasli hitreje od dogovorjene stopnje. Ko bo trenutna izjema za obrambne izdatke po letu 2028 prenehala, bodo morale države višanje teh izdatkov pokriti znotraj meje ter odstotkov javnofinančnega primanjkljaja, kar po oceni Evropske komisije pomeni dodatno konsolidacijo javnih financ. V postopku zaradi čezmernega primanjkljaja je že zdaj deset članic EU: Avstrija, Belgija, Bolgarija, Finska, Francija, Italija, Madžarska, Poljska, Romunija in Slovaška, Slovenija pa se mu vztrajno približuje.

Prilagajanje izdatkov v državah članicah EU ob tem ni enotno. Nemčija in Italija se na primer dodatno zadolžujeta. Italija je 2. oktobra od Evropske komisije zahtevala 14,4 milijarde evrov dodatnega fiskalnega prostora za leto 2027 in enako vsoto za 2028; polovico za obrambo in polovico za energetiko, primanjkljaj pa bo spet presegel tri odstotke BDP, pri čemer dolg države znaša že 138 odstotkov BDP. Francija, Belgija, Avstrija in Romunija medtem izvajajo stroge konsolidacijske pakete. Razlika ne izhaja iz višine dolga, saj je italijanski bistveno višji od francoskega, temveč iz politične moči posamezne države in iz tega, koliko manevrskega prostora ji dopuščajo finančni trgi.

Edina prožnost je obrambna

V nova fiskalna pravila EU je vgrajena ena sama izjema. Nacionalna odstopna klavzula, ki jo Svet EU dopušča od leta 2025, državi dovoljuje, da zaradi obrambnih proračunov do leta 2028 preseže dogovorjeno pot rasti izdatkov za največ 1,5 odstotka BDP letno. Klavzulo trenutno uporablja 18 držav članic, med njimi tudi Slovenija, Nemčija, Avstrija in Španija.

Podobne klavzule za zdravstvo, dolgotrajno oskrbo, šolstvo ali za prilagajanje posledicam podnebnih sprememb ni. Fiskalni okvir torej ni bil zaostren, temveč selektivno spremenjen, saj so pravila izvzela eno samo vrsto izdatkov in s tem določila, kaj velja za izredne razmere in kaj ne. Evropska unija torej čakalnih vrst v zdravstvu, kakovostne oskrbe starejših, protipoplavne zaščite, prehranske varnosti in zaščite pred posledicami drugih podnebnih sprememb trenutno nima za nekaj izrednega, kar je treba urediti oziroma za to skrbeti.

Obseg obrambnih zavez je na drugi strani precejšen. Članice zveze Nato so se junija 2025 v Haagu zavezale, da bodo do leta 2035 za obrambo namenile pet odstotkov BDP: najmanj, 3,5 odstotka, za vojsko in do 1,5 odstotka za infrastrukturo, kibernetsko varnost in civilno pripravljenost. Evropske članice in Kanada so leta 2025 za obrambo namenile skupaj 2,3 odstotka BDP, kar je 139 milijard dolarjev več kot leto prej. Evropski načrt za obrambno pripravljenost pa do leta 2030 predvideva do 800 milijard evrov dodatnih sredstev za obrambo, večino prav prek odstopne klavzule, 150 milijard pa prek skupnih posojil članicam.

 

Kakšne posledice ima oboroževalna tekma za javne finance, dobro pokaže prav primer največjega evropskega gospodarstva. Nemčija v predlogu proračuna za leto 2027 predvideva dobrih 555 milijard evrov odhodkov, kar je 5,9 odstotka več kot letos, obrambni del proračuna pa se v istem času povečuje za 32,7 odstotka, z 82,7 na 109,7 milijarde evrov. Njegov delež v zveznih odhodkih se s tem dvigne s približno 16 na 20 odstotkov, od okoli 31 milijard evrov, za kolikor se proračun skupno poveča, pa jih 27 milijard odpade na obrambo. K temu je treba prišteti še 30 milijard evrov iz posebnega sklada za vojsko, ki ni del rednega proračuna. Do leta 2030 naj bi obrambni del nemškega proračuna narasel na 183,7 milijarde evrov, kar je več kot dvakrat toliko kot letos.

Nemška zvezna vlada si je za oborožitev in infrastrukturo dovolila izjemo od lastne dolžniške zavore, hkrati pa je vsem ministrstvom naložila enoodstotne prihranke in znižala razvojno pomoč, medtem ko primanjkljaj v zdravstveni blagajni zapira z višjimi doplačili državljank in državljanov. Trditev, da denarja ni, torej ne govori o zmožnosti države, temveč o njenih prednostnih nalogah.

 

Še bolj natančno je to razmerje opisala Evropska konfederacija sindikatov (ETUC): obrambni in socialni izdatki si sami po sebi ne nasprotujejo, »tekmeci« postanejo zaradi fiskalnih pravil, ki omejujejo rast skupnih izdatkov države. Zato je ETUC novembra 2025 v prispevku k evropskemu semestru, letnemu postopku, v katerem Evropska komisija in Svet EU usmerjata proračunske in gospodarske politike držav članic, predlagala tri spremembe:

• zlato pravilo, ki bi javne naložbe izvzelo iz fiskalnih omejitev, če dolg države ostane vzdržen;
• dvig referenčne vrednosti dolga s 60 na 90 odstotkov BDP, ki bi zmanjšal pritisk za hitro zmanjševanje javnega dolga;
• razširitev odstopne klavzule na socialne naložbe: države bi imele zanje na voljo dodaten fiskalni prostor kot ga imajo za obrambo, ki ga lahko povečajo glede na raven iz leta 2021.

Nobena od teh zahtev ni bila upoštevana. Ko je Evropska komisija avgusta 2026 odstopno klavzulo vendarle razširila, jo je razširila na energetsko varnost, ne na socialne naložbe.

Kdo plača razliko?

Ker fiskalna pravila dodatni manevrski prostor dopuščajo le za obrambne izdatke, morajo vsi drugi ostati znotraj iste omejitve rasti, čeprav se potrebe prebivalk in prebivalcev povečujejo: vse več je starejših, stroški oskrbe zanje rastejo, javne službe potrebujejo več zaposlenih in več sredstev. Razkorak med potrebami in tem, kar pravila dopuščajo, se zato usklajuje drugače kot v letih po finančni krizi. Namesto neposrednih rezov države zamrznejo izdatke ali del stroškov prenesejo na uporabnike in uporabnice. Tako se varčuje predvsem na treh področjih: v zdravstvu, pri pokojninah in pri plačah zaposlenih v javnem sektorju.

Daljšanje čakalnih vrst v zdravstvu

V zdravstvu se to kaže kot vse daljše čakalne vrste. Evropska federacija sindikatov javnih storitev (EPSU) ocenjuje, da kar četrtina prebivalk in prebivalcev EU leta 2025 ni dobila zdravstvene oskrbe, ko jo je potrebovala. Z zamudami se sreča 62 odstotkov tistih, ki potrebujejo specialista, pri duševnem zdravju pa kar 81 odstotkov ljudi. Podatek Eurostata, ki ga navajajo v sindikalni konfederaciji, moramo brati še bolj natančno: leta 2022 je bilo v EU več kot milijon smrti uvrščenih med preprečljive ali ozdravljive. To ni ocena smrti zaradi varčevanja, temveč statistični kazalnik, ki je zgovoren predvsem zaradi razlik med državami. V Latviji je bilo takšnih smrti 543 na sto tisoč prebivalcev, na Švedskem 169, kar sledi zmogljivosti zdravstvenih sistemov.
Nemška zdravstvena blagajna ima samo letos 15 milijard evrov primanjkljaja, do leta 2030 pa naj bi ta zrasel na 40 milijard. Zvezna vlada ga skuša sanirati z višjimi doplačili za zdravila, ukinitvijo nekaterih presejalnih pregledov in s prispevkom za sozavarovane zakonce od leta 2028. Nobeden od teh ukrepov v proračunu ni predstavljen kot rez v zdravstvo.
Italija je do leta 2011 za javno zdravstvo na prebivalca namenjala približno toliko kot primerljive evropske države. Nato je začela zaostajati, razlika pa se je skoraj vsako leto povečevala. Neodvisna fundacija GIMBE iz Bologne, ki že tri desetletja spremlja italijanski javni zdravstveni sistem, ocenjuje, da je zaostanek za evropskim povprečjem leta 2025 znašal okoli 610 evrov na prebivalca. Za vso državo to pomeni 36,1 milijarde evrov na leto. Toliko več bi morala Italija vsako leto nameniti javnemu zdravstvu, da bi dosegla evropsko povprečje. Posledice so merljive. Po podatkih italijanskega statističnega urada Istat se je leta 2024 5,8 milijona ljudi oziroma skoraj vsak deseti prebivalec odpovedal pregledu ali preiskavi, ki bi jo potreboval. Najpogosteje so kot razlog navedli predolge čakalne dobe, takoj zatem pa stroške. Kdor si lahko privošči, gre k zasebnemu izvajalcu. Italijani so tako priča tihi privatizaciji zdravstva, o kateri ni bila sprejeta nobena odločitev: javna mreža zaradi pomanjkanja sredstev omejuje dostop, potrebe pa namesto nje zadovoljijo zasebni izvajalci, ki storitve zaračunajo.

Dvig upokojitvene starosti ali nižanje pokojninske osnove

V večini evropskih držav se pokojnine vsako leto zvišajo v skladu z rastjo cen ali plač, da upokojenci ohranijo kupno moč. Pri pokojninah zato vlade redko posežejo po odkritem zniževanju. Uporabljajo dva manj vidna instrumenta: prvi je zamrznitev usklajevanja; drugi odbitek za zgodnejšo upokojitev.
Romunija pokojnin letos ni uskladila z inflacijo, čeprav cene življenjskih potrebščin zaradi globalnih kriz hitro rastejo. Avstrija je pokojnine nad 2500 evrov bruto zvišala le za fiksni znesek. Za vlade je ta instrument privlačen, ker ne sproži takšnega odpora kot dvig upokojitvene starosti, prihranek pa prinese takoj. Trajno prizadeti pa so upokojenke in upokojenci, saj se vsako naslednje usklajevanje izračuna od nižje osnove, zato se njihov zaostanek z leti sešteva.
Belgijska pokojninska reforma za vsako leto upokojitve pred 67. letom uvaja odbitek do pet odstotkov pokojninske osnove za tiste, ki nimajo dovolj let delovne dobe. Po izračunih sindikatov povprečno znižanje znaša 318 evrov na mesec. Med prizadetimi je kar 70 odstotkov žensk, saj odbitek najbolj prizadene ljudi, ki so delo prekinili zaradi bolezni ali skrbi za otroke in svojce. Ista vlada je od januarja 2026 nadomestilo za brezposelnost časovno omejila na dve leti. Po oceni belgijskih sindikatov bi pravico izgubilo več kot 184.000 ljudi, zaradi česar so proti reformi od novembra 2025 organizirali več splošnih stavk, zgolj marca letos je v Bruslju protestiralo sto tisoč ljudi. Reforme niso ustavili, saj jo je poslanska zbornica konec maja sprejela. Vlada jo je med usklajevanjem le delno omilila: obdobja bolezni in skrbi za svojce se zdaj pri odbitku upoštevajo kot delovna doba, a največ do petine celotne kariere.
Tudi popuščanje pod pritiskom javnosti praviloma ostaja znotraj istih omejitev. Francija je tako po dalj časa trajajočih protestih za obdobje od oktobra 2025 do januarja 2028 zamrznila dvig upokojitvene starosti. Ukrep bo leta 2027 državo stal 1,8 milijarde evrov, vlada pa bo prihranke morala najti znotraj blagajn socialne varnosti, ki so že zdaj v primanjkljaju.

Zamrznitev usklajevanja plač

Tretje področje varčevanja so plače v javnem sektorju, ki so največji strošek proračuna, zato že majhen poseg prinese velik prihranek. Mehanizem je podoben kot pri pokojninah: vladi plač ni treba znižati, dovolj je, da zaostajajo za rastjo cen.
Avstrijska vlada je tako jeseni 2025 ponovno odprla že sklenjen dogovor s sindikati javnega sektorja. Ta je za leto 2026 predvideval dvig plač za 3,3 odstotka. Po novem dogovoru so plače v prvi polovici leta ostale nespremenjene, dvig pa je začel veljati šele julija. Od avgusta 2027 sledi le še enoodstotni dvig. Do konca leta 2028 bodo plače tako v povprečju rasle za okoli poldrugi odstotek na leto, kar je precej manj od rasti cen. Že samo zamik v letu 2026 je državi prihranil več kot 310 milijonov evrov.

V Romuniji so plače v javnem sektorju letos zamrznjene, učiteljem pa se je učna obveznost povečala za dve uri na teden, pri čemer bo prihranek nastal z intenzifikacijo dela, ki je v proračunskih dokumentih ni videti. Romunija ob tem pokaže tudi, kako se varčevanje poveže z vprašanjem lastništva javnega premoženja. Vlada Ilieja Bolojana je morala znižati najvišji primanjkljaj v EU, ki je leta 2024 znašal 9,3 odstotka BDP. Poleg zamrznitve plač in pokojnin ter dviga DDV z 19 na 21 odstotkov je zato načrtovala, da bo na bukareški borzi prodala manjšinske deleže v velikih državnih podjetjih, med njimi v hidroenergetskem podjetju Hidroelectrica, plinskem podjetju Romgaz in banki CEC. Prodajo je utemeljevala s privabljanjem tujih naložb. Socialni demokrati, ki so bili do pomladi del vladne koalicije, in skrajno desna stranka AUR so ji v predlogu nezaupnice očitali, da namerava netransparentno prodati deleže strateških podjetij. Vlada je maja padla, nove pa parlament doslej še ni potrdil.
Medtem ko vlade varčujejo pri plačah, pokojninah in javnih storitvah, se povečuje postavka, na katero kratkoročno nimajo vpliva: obresti na javni dolg. V Avstriji bo primanjkljaj kljub varčevanju ostal pri okoli štirih odstotkih BDP, dolg pa se bo povečal z 81,3 na več kot 83 odstotkov BDP, predvsem zaradi višjih obresti na posojila in šibke gospodarske rasti. Znotraj iste omejitve izdatkov se tako spreminja njihova sestava. Kar država ne izplača zaposlenim v javnem sektorju, ostane na voljo za obresti in za obrambo, katere rast izdatkov fiskalna pravila izrecno dopuščajo.

Nepripravljenost Evrope na podnebne spremembe

Velik del letošnjega fiskalnega pritiska pa ni nastal v proračunih, temveč na energetskih trgih. Ameriško-izraelska agresija na Iran ter vojna v Ukrajini imata daljnosežne posledice za energetsko preskrbo Evrope, ki je v zadnjem desetletju zaprla večji del lastnih rafinerij in naftne derivate uvažala iz Rusije, po njenem napadu na Ukrajino pa večinoma z Bližnjega vzhoda. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo so izpadi proizvodnje dizla na Bližnjem vzhodu trikrat večji od ruskih, kar se je odrazilo v ceni energentov v Evropi, ki so se v enem letu podražili za slabih 20 odstotkov in močno vplivajo na stopnjo inflacije v evrskem območju. Ta je septembra dosegla 3,8 odstotka, zaradi česar je Evropska centralna banka (ECB) letos obrestne mere dvignila že dvakrat (junija in septembra), rast inflacije pa bo po njeni oceni znašala najmanj odstotek. Zaskrbljujoče stanje na trgu energentov ter konservativna denarna in fiskalna politika Unije tako hkrati zavirata gospodarstvo, ki se bliža stagnaciji, kar je bil glavni očitek evropski politiki v kriznih letih 2011 in 2012.
Pritisk povečujejo še podnebne spremembe. Ekstremni vremenski pojavi so med letoma 1980 in 2024 v EU povzročili 822 milijard evrov neposredne škode, četrtino v zadnjih štirih letih. Za prilagajanje Unija tako letno nameni okoli 29 milijard evrov, ocene potreb pa segajo od 35 do 500 milijard. Bruegel, neodvisni bruseljski inštitut za ekonomsko politiko, ki sodi med vplivnejše svetovalce evropskih institucij, opozarja na začarani krog: škoda zmanjša gospodarsko rast in davčne prilive, s tem se povečata primanjkljaj in cena zadolževanja, za preventivo pa ostane manj denarja. Varčevanje se tako prenese na različne podsisteme javnega sektorja, torej prav tiste ravni, ki jih najbolj prizadenejo zamrznitve plač in zaposlovanja.
Isti fiskalni okvir omejuje tudi naložbe, od katerih je odvisna konkurenčnost evropskega gospodarstva. Nekdanji predsednik Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi je v poročilu za Evropsko komisijo septembra 2024 ocenil, da Unija potrebuje od 750 do 800 milijard evrov dodatnih naložb na leto, predvsem v energetiko, digitalizacijo in industrijo. Leto pozneje je opozoril, da so se potrebe po oceni ECB povečale na skoraj 1200 milijard evrov letno, delež, ki ga morajo zagotoviti države, pa se je predvsem zaradi povečanih obrambnih izdatkov povzpel s 24 na 43 odstotkov. Evropska industrija namreč plačuje za elektriko več kot dvakrat, za plin pa skoraj štirikrat višje cene kot ameriška. Ker fiskalna pravila izjemo dopuščajo le za obrambo, se naložbe v omrežja, obnovljive vire in industrijo potegujejo za isti kos pogače kot plače in pokojnine.
Odziv EU razkriva njeno nepripravljenost na globalne krizne razmere. Namesto pospešenih vlaganj v energetsko samozadostnost se je Bruselj v trgovinskem dogovoru z ZDA leta 2025 zavezal, da bo v treh letih kupil za 750 milijard dolarjev ameriških energentov, kar po oceni analitikov presega ves ameriški izvozni potencial nafte, plina in premoga. Mehanizem za okrevanje in odpornost, vreden okoli 575 milijard evrov, se izteka z letošnjim letom, novi večletni proračun Unije pa začne veljati šele leta 2028. Leto 2027 bo tako brez evropskega naložbenega instrumenta in brez dodatne prožnosti za nevojaške izdatke.

Ali se bližamo novi krizi?

To je težko napovedati. Bolj smiselno se je vprašati, kdo bi nosil njeno breme. Leta 2008 je krizo sprožil zlom zasebnega kreditnega trga, breme pa so prevzele države, ki so z javnim denarjem reševale banke. V krizi javnega dolga med letoma 2010 in 2013 se je breme preneslo na zaposlene prek nižjih plač, pokojninskih reform in ukinjanja delovnih mest v javnem sektorju. Danes nobena od teh poti ni več povsem zaprta. Države so po pandemiji, energetski krizi in zaradi oboroževanja močno zadolžene, z dolgom pa rastejo tudi stroški obresti.
Bi bil pa sprožilec zanjo verjetno drugačen. Na trgu državnih obveznic se povečuje vloga skladov, ki obveznice kupujejo z izposojenim denarjem. Ameriški špekulativni skladi so si tako izposodili več kot tri bilijone dolarjev. Če bi cene obveznic nenadoma padle, bi jih morali hitro prodajati, da bi vrnili posojila, in s tem pretres še okrepili. Podobno tveganje nastaja ob naložbenem valu v umetno inteligenco. Tehnološka podjetja do leta 2030 napovedujejo za 7,7 bilijona dolarjev naložb, več kot tretjino pa bodo financirala z izposojenim denarjem. Če se pričakovani dobički ne bodo uresničili, bo dolg ostal. Krizo bi tako lahko sprožilo prevrednotenje tega naložbenega cikla ali nov geopolitični šok na energetskih trgih. Evropo bi zadel po dveh poteh hkrati: prek dražje energije in prek višjih obresti na že tako visok javni dolg.
EU bi bila na takšen šok slabše pripravljena kot leta 2020. Takrat je v nekaj tednih uvedla skupno zadolževanje in začasno zamrznila fiskalna pravila, a ta odziv je ostal enkraten. Stalnega orodja za nove krize (še) ni. Irsko predsedstvo Unije je 10. oktobra predlagalo celo, da se predlog večletnega proračuna za obdobje 2028–2034 zmanjša za okoli 160 milijard evrov. Največ bi izgubil sklad za konkurenčnost, v celoti bi ukinili previdnostno rezervo za krize, mehanizem civilne zaščite pa skrčili za dobro tretjino. Edina izjema od fiskalnih pravil ostaja obrambna, vojne in geopolitične napetosti pa ustvarjajo argument, s katerim obrambni izdatki dobijo prednost pred vsemi drugimi.
Breme nove krize bi zato najverjetneje nosili uporabniki javnih služb in zaposleni v njih, a drugače kot pred desetletjem. V letih 2011 in 2012 so varčevalne ukrepe prezadolženim državam predpisovali upniki. Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad, tako imenovana trojka, so jih zapisali v memorandume kot pogoj za posojila, zato so imeli protesti jasnega naslovnika. Danes je varčevanje razpršeno v večletne načrte izdatkov, ki jih ni mogoče pripisati eni sami odločitvi. Kriza se zato ne bi pokazala kot nenaden zlom, temveč kot postopno slabšanje javnih storitev: daljše čakalne dobe v zdravstvu, občine brez evropskega denarja za investicije, škoda zaradi naravnih pojavov, ki je nihče ne krije. Postopno slabšanje je za vlade politično manj tvegano, ker jih nikoli ne prisili, da krizo priznajo in nanjo odgovorijo.
Slovenija pri tem ni izjema. Vlada Janeza Janše v proračunih za leti 2027 in 2028 načrtuje primanjkljaj v višini 2,9 in 2 odstotka BDP, a vanju še ni vključila učinkov interventnega zakona za razvoj Slovenije. Fiskalni svet jih samo za leto 2027 ocenjuje na 1,2 milijarde evrov oziroma skoraj poldrugi odstotek BDP, kar je več kot dvakrat toliko, kot je predlagatelj zapisal v zakon, in blizu meje treh odstotkov, kolikor jih še dovoljuje Unija. Tudi če bi nižji davki in prispevki spodbudili rast, bi ta v desetih letih nadomestila le okoli polovico izpada, javni dolg pa bi bil za dobrih osem odstotnih točk BDP višji. Največ bi izgubili pokojninska in zdravstvena blagajna. Kako bo vlada vrzel zapirala, nakazuje že predlog letošnjega rebalansa: izdatki za obrambo se v njem povečajo za 296 milijonov evrov oziroma petino, transferji v blagajne socialnih zavarovanj pa se znižajo za 187 milijonov. Pri takšnem razmerju je najverjetnejši prvi ukrep enak kot drugod po Evropi: počasnejše usklajevanje pokojnin z inflacijo, zamrznitev plačne reforme v javnem sektorju in doplačila v zdravstvu.

Rešitev je v višji obdavčitvi kapitala

Težava torej ni v tem, da Evropa ne bi imela denarja za javne službe. Nemški proračun kaže, da država sredstva najde takoj, ko neko področje razglasi za nujno. Odprto ostaja, od kod jih vzame. Danes jih jemlje predvsem pri plačah, pokojninah in javnih storitvah, prihodkovne strani pa skoraj ne odpira. Davki na delo, vključno s prispevki, prinesejo več kot polovico vseh davčnih prihodkov v Uniji, davki na kapital le dobro petino.

Hkrati prav kriza, ki obremenjuje javne blagajne, nekaterim prinaša izjemne dobičke. Osem največjih evropskih naftnih podjetij je v prvih dveh četrtletjih vojne z Iranom po izračunu organizacije Transport & Environment zaslužilo okoli 7,5 milijarde evrov več kot leto prej. Operativni dobiček nemškega proizvajalca orožja Rheinmetall je v prvi polovici leta zrasel za 74 odstotkov. Podobno sliko kažejo podatki Evropske centralne banke. Rast dobičkov na enoto proizvoda se je v drugem četrtletju letošnjega leta dvignila z 0,3 na 2,2 odstotka, rast stroškov dela pa se je upočasnila.
Predlogi, kako ta denar vključiti v financiranje skupnih potreb, že obstajajo. Solidarnostni prispevek energetskih podjetij je v letih 2022 in 2023 prinesel 28 milijard evrov. Pet držav, med njimi Nemčija in Italija, je aprila predlagalo, naj ga Unija ponovno uvede, odločitve pa še ni. V Franciji je levica k proračunu za leto 2027 znova vložila predlog najmanj dveodstotnega letnega davka na premoženje nad 100 milijoni evrov, ki pa ga je poslanska zbornica lani zavrnila. Evropski davčni observatorij ocenjuje, da bi enak davek na ravni EU prinesel okoli 67 milijard evrov na leto, saj milijarderji danes efektivno plačujejo le okoli 0,2-odstotni davek na svoje premoženje. Slovenija medtem z interventnim zakonom znižuje prispevke prav bogatim.
Pravičnejša porazdelitev bremena je torej mogoča, a je stvar politične odločitve in ne proračunske nujnosti. To razpravo so že odprli francoski dijaki na svojih skupščinah in slovenski sindikati, ki smo dosegli referendum o interventnem zakonu. O tem, kako se bo končala, tako ne bodo odločale le vlade, temveč tudi državljanke in državljani.

Miha Poredoš