Vprašali smo, predsednica komentira: “Počakajmo, kdo se bo oglasil”

Je bilo poletje prekratko, morda je bilo prevroče? Nekaj od tega vpliva na moje razpoloženje, ko se je po relativnem zatišju svet spet začel vrteti po starih tirnicah. Blagodejno je, ko nehajo vrteti peresa in brusiti jezike in ko na televiziji gledam samo ponovitve že zdavnaj posnetih oddaj. Še tretji kanal ni zanimiv, ker je že vse »pase« in so tisti, ki jih lahko gledamo poleti na tretjem, že v čisto drugih zgodbah in so že pozabili, kaj in kako so krčevito branili pred nekaj meseci.

No, potem pa pride konec avgusta, vsi nabrušeni poprimejo za sekire, ki so jih pustili v juliju nekje ob poti, in mlatijo naprej, kot da vmes ni minil mesec, ko nikogar ni nič zanimalo. Kako mi gredo na živce. En dan v službi in že je dovolj, da spet v en glas kritizirajo možnost, da bi delavci imeli pravico do odklopa po opravljenem delu, da še vedno velja »krivično« evidentiranje delovnega časa. Krona je mantra o obremenitvah plač. Preveč, preveč, nekonkurenčno, preveč. Pri tem je nepomembno, kaj pravijo podatki in kaj je res. Res je edino mantra, da so davki previsoki in da jih je treba radikalno znižati. Preden pokimamo, naj posebej opozorim, da gre za davke, ki jih morajo plačati delodajalci, beri denar, ki se izpuli kapitalu. Na meji velike poenostavitve bom tvegala: če bi bila mantra delodajalcev o prevelikih bremenitvah resnična, bi že zdavnaj šli drugam. Pa ne gredo. Če bi bila resnična, ne bi bilo novih podjetij, pa so. Če bi požrešna država vse požrla ubogemu kapitalu, dobičkov ne bi bilo. Pa so. Vsako leto višji. In stokrat povedano, pa nikoli slišano: še kako smo konkurenčni pri davkih na plače. Govorimo o dohodnini. Ki je poberemo tri milijarde (11 pa za prispevke). V EU so samo pri dohodnini naši delodajalci obremenjeni pod povprečjem EU. Pod povprečjem EU smo tudi pri obremenitvi dohodka od dobička pravnih oseb. In globoko pod povprečjem smo pri poslovnih praksah podjetij, beri usposobljenosti kadra za vodenje podjetij. Sploh to zadnje skrbi. Daje pa odgovor, zakaj je najlažje ves čas kričati, da je vsaka dajatev preveč. Mnogo lažje, kot je iskati boljši poslovni model.

Najlažje je ves čas kričati, da je vsaka dajatev preveč. Mnogo lažje, kot je iskati boljši poslovni model.

Ravno o tem bo širša javnost lahko poslušala jeseni, ko bo paket davčnih zakonov na mizi v parlamentu. Nič radikalnega, brez popuščanja delodajalcem, da se zmanjšajo davki, kar jih posebej jezi. In hudo jih jezi sprememba normirancev, ki so jo, tako kot znamo v davčni kulturi sfižiti vse v ljubi domovini, na veliko uporabljali za obvod davčnim obveznostim. Strinjam se z ministrstvom za finance, da je tu treba presekati. Dovolj. Kdor zasluži, naj plača, kot morajo vsi.

Jeseni se bodo začela tudi aktivna pogajanja za spremembe pokojninskega sistema. Vsi radi opletamo z besedo reforma, a niti zgoraj opisani davčni paket niti spremembe na pokojninskem področju niso reforma. Niti si ni treba delati teh pričakovanj, ker jih ne potrebujemo. Če bo dosežen cilj, torej večja varnost upokojencev, boljši položaj invalidov in dolgoročna vzdržnost sistema (kar ne more biti prvi cilj), potem bo namen dosežen. Ko se že ravno ves čas spotikam ob stališča delodajalcev – dajmo no že enkrat izenačiti obveznosti, ki iz naslova tega zavarovanja bremenijo zaposlenega in delodajalce. Prvi v tem trenutku plača bistveno več kot drugi, kar se je davnega leta nazaj zgodilo v imenu konkurenčnosti. Je verjeti, da bodo podjetja bolj konkurenčna, če bodo morala dajati manj? Do sedaj se to še nikoli ni zgodilo, le zakaj bi kdo verjeti, da se zdaj pa bo?

V ZSSS si po uspelem sprejemu pravilnika o poklicnih boleznih že prizadevamo, da se le-ta izboljša, predvsem pa uveljavi čim bolj. Naj spomnim, Zveza je bila tista, ki je to dosegla, ko je vložila tožbo pri Mednarodni organizaciji dela, ne tisti, ki jih je večinoma polna usta varstva in zdravja delavcev in jim je nekaterim celo vir zaslužka, drugim pa služba! Tako kot to velja za ročno premeščanje bremen, kjer spet srečamo delodajalce, ki zadnji hip zvedo, da imajo v službi ljudi, ki jim je treba delo olajšati, in so presenečeni nad tem, da je nekaj ton bremena na dan preveč. Tudi pri medicini dela bi bilo kaj postoriti, da bi res služila temu, čemur je namenjena, ne zaračunavanju testov urina in krvi. Saj nekje sem omenila, da sem na meji posploševanja, kajne? Morda tudi tu. Morda ne. V jeseni bo morda tudi pravilno stekel postopek na Zavodu za zdravstveno zavarovanje, ki bo v skladu za namenom zakona omogočil izvajanje projektov promocije in zdravja na delovnem mestu. Vsekakor smo socialni partnerji poklicani, da si na tem področju prizadevamo storiti več.

Lahko seveda naštevam še naprej. Zelo zanimivo bo spremljati razpravo o obdavčitvi premoženja, kamor nas že nekaj časa napotuje OECD, in še kdo. Tu smo prvaki. Če se npr. iz prispevkov za socialna zavarovanja nabere 11 milijard evrov, jih iz premoženja zberemo 10. Pa ne milijard, milijonov! Trditev, da so smo v Sloveniji sami reveži in da pač ni premoženja, najbrž ne drži. Zanimivo bo spremljati, kdo bo prvi vil roke nad obdavčevanjem. A če hočemo kakorkoli razbremeniti plače, bo treba denar najti drugje. Ali pač ne razbremeniti plač. Mene obdavčitev plovil, luksuznih stanovanj, kriptovalut, zlatih palic in kapitalskih naložb osebno prav nič ne skrbi. Vas? Počakajmo torej, kdo se bo oglasil.

In ne na koncu, vsi pričakujemo reformo plačnega sistema v javnem sektorju, pa hkrati uspešna pogajanja v zasebnem. Delo, ki sindikalno gledano nikoli ne bo končano in ki je izjemno filigransko in težko. O čemer se bo in bomo veliko še pisali.

Lidija Jerkič, predsednica ZSSS