Zelene obljube, pravične zahteve: Evropa na razpotju industrijske preobrazbe

Evropa pod okriljem podnebne nevtralnosti pospešuje zeleni prehod, zahteva po pravičnem prehodu pa postaja vse glasnejša — poziva k socialni pravičnosti, zaščiti delavstva in k uravnoteženemu razvoju regij. Medtem ko se v Sloveniji skupnosti, odvisne od premoga, soočajo z negotovo prihodnostjo, po vsej celini naraščajoči vojaški izdatki ogrožajo temeljna načela podnebne nevtralnosti. V središču tega boja je delo, na eni strani kot sila za doseganje ciljev, na drugi kot prva žrtev, ki bo nosila stroške sistemskih sprememb.

 V zadnjih letih je izraz zeleni prehod postal osrednji del političnega besedišča podnebnega ukrepanja, gospodarskih reform in tehnoloških inovacij. Temelji na mednarodnih zavezah, kot je Pariški sporazum, in se regionalno uresničuje prek ambicioznih okvirov, kot je Evropski zeleni dogovor. Gre za obsežno preobrazbo, kako bo Evropa v prihodnosti proizvajala in porabljala naravne vire ter organizirala delo — vse z namenom doseči podnebno nevtralnost do leta 2050. A za obljubami razogljičenja, čiste energije in trajnostne rasti se skriva bolj zapletena in pogosto spregledana resničnost: prehod ni nevtralen in njegove posledice niso enakomerno porazdeljene.

Prav tu v ospredje stopa koncept pravičnega prehoda. Ta je nastal znotraj delavskega gibanja in gibanj za okoljsko pravičnost, danes pa je vse bolj prisoten tudi v uradnih politikah. Njegov cilj je zagotoviti, da prehod v zeleno gospodarstvo ne poglablja družbene neenakosti in ne siromaši delavstva ter regij, ki so tradicionalno povezana s pridobivanjem fosilnih goriv. Gre za zahtevo po pravičnosti znotraj zelenega dogovora — za odškodnine, prekvalifikacijo delavk in delavcev, vključevanje prizadetih skupnosti in podporo ogroženim območjem.

V evropskem kontekstu, pa tudi v Sloveniji, so ti izzivi še posebej pereči. Čeprav Evropska unija namenja sredstva za blažitev socialnih posledic prehoda, naraščajoča geopolitična nestabilnost — in z njo hitro povečevanje vojaških izdatkov ter ponovno oboroževanje Evrope — ogroža zavezanost podnebni in družbeni pravičnosti ter temu namenjenim sredstvom. Evropska celina se bo tako kmalu znašla na razpotju: vprašanje ni več, ali bomo prešli v novo dobo, temveč kako, kdaj — in na kakšen način.

Neuresničene obljube ob desetletnici pariškega dogovora

Pariški sporazum, sprejet leta 2015 v Parizu na podnebni konferenci Združenih narodov (COP21), je pomenil prelomnico v globalnem upravljanju podnebja. Nastal je kot odziv na vse glasnejša znanstvena opozorila in politične pritiske po desetletjih neuspešnih pogajanj v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC). Prvič v zgodovini se je skorajda vsaka država zavezala k omejitvi globalnega segrevanja na največ 2  stopinji Celzija – ali najmanj 1,5  stopinje Celzija – nad predindustrijsko ravnijo, pri čemer naj bi si vsaka država sama določila podnebne cilje in ukrepe.

Za razliko od kjotskega protokola je pariški sporazum vzpostavil bolj vključujoč in prilagodljiv sistem, ki obvezuje vse podpisnice k rednemu posodabljanju svojih ciljev, ob upoštevanju razlik v odgovornosti in zmožnostih. Njegov vpliv se je hitro razširil onkraj okoljskih politik – Evropska unija je cilje vključila v zeleni dogovor in podnebni zakon, države skupine BRICS in druge nastajajoče sile pa so podnebne zaveze povezale z lastnimi razvojnimi načrti, mednarodnimi dolžniškimi pogajanji ter finančno in energetsko politiko.

Jedro sporazuma so nacionalno določeni prispevki (NDC), pri čemer se od vseh držav pričakuje, da bodo zasledovale »najvišjo možno raven ambicij«. Razvite države so dolžne sprejeti absolutne cilje zmanjšanja emisij, medtem ko imajo države v razvoju večjo prilagodljivost. Za preglednost in pritisk na izvajanje so bile uvedene obveznosti poročanja, javni pregledi ter mehki mehanizmi »sramotenja« in gospodarskega pritiska. Kljub temu politična volja pogosto zaostaja. Do predpisanega roka februarja letos je posodobljene cilje – ti se posodabljajo vsakih pet let – oddalo le 13 od 195 podpisnic, kar sproža resne pomisleke glede pripravljenosti držav na ukrepanje, verodostojnost sporazuma pa postavlja pod vprašaj.

Znanstvena opozorila so namreč kristalno jasna: emisije toplogrednih plinov morajo doseči vrh letos in nato do leta 2030 pasti najmanj za 43  odstotkov glede na leto 2019, če želimo ohraniti upanje za omejitev segrevanja na 1,5  stopinje Celzija. Toda najnovejši podatki že kažejo, da je globalna temperatura v prejšnjem letu prvič trajno presegla to mejo. Čeprav je pariški sporazum preusmeril pričakovano segrevanje s 3,5  stopinje na 2,6  stopinje Celzija do konca stoletja, svet še zdaleč ni na pravi poti – in časa za ukrepanje hitro zmanjkuje.

Na drugih področjih je napredek nekoliko bolj opazen. Do konca leta 2024 so 104 države oddale svoja dvoletna poročila o preglednosti, ki omogočajo boljši vpogled v njihove emisije in izvedene ukrepe. Tudi finančne zaveze v razvitih državah se povečujejo, a še vedno močno zaostajajo za potrebami držav v razvoju. Razvite države so leta 2022 skupaj zbrale dobrih sto milijard evrov za financiranje zelenega prehoda, največji delež pa so prispevale EU in ZDA. A razkorak med obljubami in dejanskimi potrebami ostaja – zlasti ko gre za podporo pravičnemu prehodu in prilagajanju najbolj ranljivih regij.

Pozornost svetovne javnosti je zdaj usmerjena h konferenci COP30, ki bo novembra letos potekala v Belému v Braziliji. Gostiteljska država je dogodek opredelila kot konferenco, kjer bodo preverili izvajanje pariškega podnebnega sporazuma, s čimer si prizadeva premakniti poudarek s političnih obljub na konkretno uresničevanje. Na konferenci bo predstavljena sinteza posodobljenih NDC-jev ter ocena napredka pri uresničevanju novega finančnega načrta, sprejetega na COP29 v azerbajdžanskem Bakuju, ki predvideva mobilizacijo 1,3 bilijona dolarjev za ukrepe v državah v razvoju. Ali bo udeležencem na konferenci COP30 uspelo ustvariti dovolj političnega zagona in zavez za vrnitev na pot 1,5  stopinje Celzija, bo odločilno – ne le za prihodnost pariškega sporazuma, temveč za verodostojnost celotnega sistema večstranskega podnebnega sodelovanja.

Evropski zeleni dogovor: od začetkov do skorajšnjega konca?

Ko je predsednica Evropske komisije (EK) Ursula von der Leyen konec leta 2019 predstavila Evropski zeleni dogovor, je to pomenilo radikalen premik v evropski politiki. Kot predstavnica nemške Krščansko-demokratske unije (CDU), stranke, ki je redko izstopala po podnebnih ambicijah, je marsikoga presenetila s tem, da je okoljsko preobrazbo postavila v središče svojega mandata. Zeleni dogovor ni obljubljal le podnebne nevtralnosti do leta 2050, temveč je ciljal na celovito preoblikovanje evropskega gospodarstva. Zajel je področja biotske raznovrstnosti, onesnaževanja, financ, trgovine, inovacij in socialne pravičnosti. Dogovor je bil hkrati politični kompromis v razdrobljenem evropskem parlamentu, kjer je von der Leyen za izvolitev potrebovala podporo skupin zelenih in socialistov, ter odgovor na vse glasnejše zahteve javnosti po ukrepanju.

Ta drzna agenda se je oblikovala po desetletju podnebne stagnacije. Evropski cilji so ostajali neizpolnjeni, znanstvena opozorila pa vse bolj alarmantna. Volivci so to zaznali: podnebne spremembe so hitro postale ena ključnih tem evropskih volitev leta 2019. Civilna družba, raziskovalci in nevladne organizacije so zahtevali bolj integrirane in ambiciozne politike. Von der Leyen je zeleni dogovor zato predstavila kot moralno in strateško nujnost — kot orodje za ohranitev evropske konkurenčnosti na področju zelenih tehnologij in kot odziv na vse manj učinkovito mednarodno sodelovanje, zlasti po izstopu ZDA iz pariškega sporazuma v času prvega Trumpovega mandata.

Kljub močni retoriki in pomembnim zakonodajnim dosežkom — kot sta podnebni zakon in ogljična dajatev na mejah — se je zeleni dogovor kmalu soočil z ovirami. Uresničevanje na nacionalni ravni je zaostajalo, posamezne države članice ključnih predlogov niso posvojile, poskusi reforme skupne kmetijske politike in trajnostnega financiranja pa so naleteli na odpor. Poleg tega je dogovoru primanjkovalo demokratične legitimnosti. V nasprotju z nekaterimi drugimi, na primer z Rooseveltovim programom New Deal v ZDA, zeleni dogovor ni bil zasnovan kot družbena pogodba z državljani. Pobude za vključevanje javnosti, kot je denimo Evropski podnebni pakt (European Climate Pact), niso imele zadostne politične podpore ali za to namenjenih sredstev. Čeprav je dogovor vseboval nekatere prerazporeditvene ukrepe za pomoč najranljivejšim, mu ni uspelo oblikovati širšega socialno-ekološkega okvira, ki bi povezoval politike z vsakdanjim življenjem Evropejk in Evropejcev.

Pandemija covida-19 in vojna v Ukrajini pa sta agendo nepričakovano okrepili. Okrevanje po pandemiji je odprlo prostor za obsežne javne naložbe in začasno opustitev varčevalne logike. Energetska kriza, ki jo je sprožila ruska agresija, je razkrila evropsko ranljivost in znova odprla razprave o energetski samozadostnosti in zmanjšanju odvisnosti od fosilnih goriv. V politični besednjak so se prebili pojmi, kot so energetska učinkovitost, domača proizvodnja in celo »energetska zmernost«. Zeleni dogovor se je tako postopoma razvil v širšo strategijo strukturne preobrazbe, ki vključuje industrijsko politiko, delno zaščito trga in državno intervencijo.

A zeleni dogovor je vse bolj ogrožen. Po oblikovanju nove sestave Evropske komisije novembra lani in ob vse večjih geopolitičnih napetostih so vse oči uprte v obrambno politiko. Države članice močno povečujejo vojaške proračune kot odgovor na domnevne »varnostne grožnje«, pritiski za preusmeritev sredstev iz zelenih naložb v obrambo pa so vse močnejši. Na zeleni dogovor, nekoč predstavljen kot paradni konj EU, se vse bolj pozablja — ne zaradi pomanjkanja vizije, temveč zaradi drugih političnih prioritet. Če evropski parlamentarci ob podpori Evropske komisije ne bodo znova umestili dogovora v javno razpravo in ga na prepričljiv način povezali s socialno pravičnostjo ter varnostjo, utegne evropska podnebna preobrazba zastati ravno v trenutku, ko je najbolj nujna.

Jedro zelenega dogovora so zaveze Evropske unije, zapisane v evropskem podnebnem zakonu (angl. European Climate Law), osrednjem pravnem temelju, ki določa pravno zavezujoče cilje razogljičenja: zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za vsaj 55 odstotkov do leta 2030 v primerjavi z letom 1990, doseg podnebne nevtralnosti do leta 2050 in v vmesnem koraku 90-odstotno zmanjšanje emisij do leta 2040. Te zaveze so razdeljene v načrt »Pripravljeni na 55« (angl. Fit for 55), ki vključuje reformo trgovanja z emisijami (ETS), mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah (CBAM), ki uvaja uvozne dajatve za ogljično intenzivne izdelke, kot so jeklo, cement in gnojila, ki prihajajo iz držav z nižjimi podnebnimi standardi, prenovo direktive o energiji iz obnovljivih virov ter številne druge ukrepe, ki zahtevajo prenos v nacionalne zakonodaje. Države članice morajo za izvajanje dogovora sprejeti nacionalne energetske in podnebne načrte ter zagotoviti, da njihovi zakonodajni, proračunski in infrastrukturni ukrepi sledijo ciljem EU. Slovenija tako kot druge članice usklajuje svoje načrte s temi obveznostmi, kar vključuje izstop iz premoga, razvoj javnega prevoza, energetsko prenovo stavb ter spodbude za čisto mobilnost.

Pravični prehod v jedru zelenega dogovora

Prav v tej napetosti med ekološkimi cilji in socialno pravičnostjo se je oblikoval koncept pravičnega prehoda, ki je postal osrednji socialni steber zelenega dogovora. Da bi prehod v nizkoogljično družbo ne povzročil novih neenakosti, je bila evropski kohezijski politiki dodana nova finančna shema — Sklad za pravični prehod (SPP). Ta je namenjen regijam, ki so najbolj prizadete zaradi opuščanja fosilnih goriv, kot je v Sloveniji na primer Savinjsko-Šaleška premogovna regija, ter tistim z energetsko intenzivno industrijo, kjer je prestrukturiranje nujno. Sklad podpira ustvarjanje zelenih delovnih mest, preusposabljanje delavk in delavcev, diverzifikacijo lokalnih gospodarstev in trajnostne investicije.

Je eden od treh finančnih stebrov Mehanizma za pravični prehod (MPP), glavnega orodja Evropske unije za podporo regijam, delavstvu in skupnostim, ki jih bo prehod v zeleno gospodarstvo najbolj prizadel. Drugi finančni steber je program InvestEU, ki spodbuja zasebne naložbe v čisto energijo, promet in inovacije; tretji steber, posojila za javni sektor, pa združuje evropska nepovratna sredstva in posojila Evropske investicijske banke za financiranje javne infrastrukture. Skupaj naj bi ta orodja v obdobju 2021–2027 mobilizirala več kot 55 milijard evrov, zgolj v Sloveniji bo do leta 2027 za ta namen na voljo 258 milijonov evrov.

Za pridobitev teh sredstev morajo države članice pripraviti teritorialne načrte za pravični prehod (TJTP), v katerih opredelijo najbolj ranljive regije ter strategije za ublažitev socialnih in gospodarskih posledic zelenega prehoda. Načrti morajo vsebovati ukrepe za zmanjšanje odvisnosti regij od fosilnih goriv, prekvalifikacijo delavk in delavcev, diverzifikacijo lokalnih gospodarstev in izboljšanje infrastrukture. Glavni upravičenci do sredstev MPP so regije, kjer so rudarstvo, izkoriščanje šote ali težka industrija ključni za lokalno gospodarstvo in zaposlenost. Te regije se pogosto soočajo z večjim tveganjem za izgubo delovnih mest, gospodarsko nazadovanje in energetsko revščino.

 

Pravični prehod v Šaleški dolini in v Zasavju

Pravični prehod Slovenije je tesno povezan z njeno industrijsko preteklostjo, zlasti v regijah, ki so zrasle okoli premogovništva in težke industrije. Kot članica EU se je Slovenija zavezala k Evropskemu zelenemu dogovoru ter zavezujočim podnebnim ciljem za leti 2030 in 2050, ki vključujejo postopno opustitev premoga, povečanje deleža obnovljivih virov energije in izboljšanje energetske učinkovitosti. V ključnem strateškem dokumentu z naslovom Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) si je določila razmeroma skromen cilj: 27-odstotni delež obnovljivih virov do leta 2030, mnogo manj ambiciozno od zavez, ki jih določa formula EU.

Slovenija bo iz SPP tako prejela 258 milijonov evrov za prestrukturiranje dveh premogovnih regij: Savinjsko-Šaleške (SAŠA) in Zasavja, ki naj bi premog opustili do leta 2033. Sredstva bodo namenjena ustvarjanju novih delovnih mest, prekvalifikacijam, izboljšanju infrastrukture, razvoju čistih virov energije in ustanovitvi regionalnih centrov za pravični prehod. Načrt vključuje tudi podporo 2400 brezposelnim in skoraj 1300 dolgotrajno brezposelnim osebam — vključno z demonstracijskim centrom za tehnologije brez ogljika v Zasavju ter novimi sistemi daljinskega ogrevanja v regiji SAŠA.

Zasavje se s posledicami opustitve premoga sooča že več kot desetletje. Rudarstvo in termoelektrarna sta se zaprla že do leta 2014, a regija še vedno trpi zaradi visoke brezposelnosti, odseljevanja in najnižjega BDP v državi. Emisije ogljikovega dioksida ostajajo visoke zaradi energetsko intenzivnih podjetij in vsakodnevnih migracij prebivalstva. Prejšnji poskusi prestrukturiranja niso upoštevali načel pravičnega prehoda, kar je povzročilo znaten socialno-ekonomski upad. Rešitve v okviru SPP pa vključujejo nova delovna mesta v malih in srednjih podjetjih, boljše prometne povezave (na primer prenova ceste Hrastnik–Zidani Most) ter več vlaganj v obnovljive vire energije in raziskovalno infrastrukturo.

Regija SAŠA pa premog še vedno uporablja. Premogovnik Velenje in Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ) zagotavljata tretjino slovenske elektrike in skoraj 1900 delovnih mest. Zapiranje teh objektov bo močno vplivalo na lokalno gospodarstvo, ki je tesno povezano s premogovno industrijo. Regija se sooča tudi z okoljskimi posledicami rudarjenja – posedanjem terena, umetnimi jezeri in onesnaženjem. Zaenkrat predlagane rešitve vključujejo plavajočo sončno elektrarno na Šoštanjskem jezeru, uporabo biomase in velikih toplotnih črpalk za daljinsko ogrevanje ter prehod na obnovljive vire.

Tudi Mednarodna organizacija dela (ILO) že vrsto let poudarja pomen pravičnega prehoda, še posebej v kontekstu svojih Smernic iz leta 2015, ki jasno navajajo, da morajo biti vsi svetovni načrti podnebnega prehoda utemeljeni na spodbudah za dostojno delo, socialni zaščiti ter dejanski participaciji delavstva. Opozarjajo, da lahko brez teh mehanizmov (pre)hitri prehodi vodijo v večjo neenakost, izgubo pravic in negotove življenjske razmere, še posebej v regijah z malo alternativnimi delovnimi mesti ali šibkimi socialnimi sistemi.

Rudarstvo na prelomnici: kako zeleni prehod kroji prihodnost Šaleške doline

Slovenija se pripravlja na ključno fazo pravičnega prehoda v Šaleški dolini – sprejem zakona o zapiranju Premogovnika Velenje (PV) in zakona o prestrukturiranju regije, ki bosta začrtala pot do končnega slovesa od premoga do leta 2033. Čeprav do aprila 2027 velja interventni zakon, ki nadzira predvsem cene ogrevanja, so vlada, ministrstva in vodstvo rudnika usklajeni, da bo zapiranje postopno. Ključni cilj je preprečiti nenaden socialni šok, ki bi prizadel skoraj dva tisoč zaposlenih.

Generalni direktor premogovnika Velenje Marko Mavec opozarja, da bi ob nenadni ustavitvi rudnika že leta 2027 brez dela ostalo okrog 700 ljudi. V primeru nadzorovanega zapiranja do leta 2033 pa bi bilo prizadetih le približno 258 delavcev, ki bi jih bilo mogoče vključiti v sheme predčasnega upokojevanja – če bo vmes sprejeta ustrezna pokojninska reforma. Sicer obstaja resna nevarnost, da bi več sto delavcev pristalo na zavodu za zaposlovanje, kar bi še poglobilo socialne razpoke v regiji.

V ospredje prihajajo tudi zahteve po resničnih prekvalifikacijah, ki ne bi bile le formalnost, temveč bi vodile do konkretnih zaposlitev z dostojnim dohodkom. Rudarji želijo, da se jim prizna njihova dolgoletna delovna doba, fizično tveganje in prispevek k energetski preskrbi države. Eden ključnih predlogov je zvišanje prispevnih stopenj za pokojninsko blagajno, kar bi rudarjem omogočilo dostojno starost.

Poleg zaposlitvenih in pokojninskih vprašanj se odpira tudi pomembna stanovanjska tema. V preteklih desetletjih so rudarji živeli v premogovniških stanovanjih, katerih prihodnji status je še vedno odprt. Če se najemniki ne odločijo za odkup, bodo lastništvo prevzeli javni stanovanjski skladi. Občina si prizadeva vključiti ta stanovanja v neprofitni fond, sredstva za prenovo pa so že predvidena v SPP – in to s 100-odstotnim sofinanciranjem.

Ob vsem tem pa lokalna skupnost in sindikati opozarjajo, da se prestrukturiranje ne more končati zgolj z »urejanjem izhoda za rudarje«. Glavno vprašanje je, kaj bo s prihodnjimi generacijami in kakšna nova delovna mesta bo dolina ustvarila do konca desetletja. Projekti, kot je na primer »Veščine za vse«, ki bi moral že dve leti nuditi dodatna usposabljanja zaposlenim v Premogovniku Velenje, še vedno niso zaživeli.

Kot so nedavno na srečanju v Velenju ugotavljali vladni ter ključni lokalni in regionalni predstavniki, potrebuje regija SAŠA tudi širšo gospodarsko preobrazbo; med drugim bo potrebna prenova industrijskih območij, podpora zagonskim podjetjem, turizmu, lesni industriji, avtomatizaciji in zelenim tehnologijam. Prometna povezljivost in kakovosten javni prevoz sta trenutno slaba, kar dodatno ovira razvoj, kljub počasnemu izboljševanju cestnih povezav v okviru tretje razvojne osi.

Neskladja v družbeni dimenziji pravičnega prehoda

Sindikati vse pogosteje opozarjajo, da obstoječi evropski mehanizem za pravični prehod kljub dobrim namenom ni ustrezno zasnovan za izzive, ki jih prinaša podnebna preobrazba. V poročilu Evropskega sindikalnega inštituta (Etui) iz leta 2022 avtorji opozarjajo, da je mehanizem »nekoherenten« in nezadosten glede družbenih in zaposlitvenih posledic ter da obstaja resno tveganje, da bo razogljičenje povečalo družbeno neenakost. Ključne težave vključujejo nezadostno financiranje, selektivno geografsko pokritost, šibko vključenost delavcev v načrtovanje in preozko osredotočenost na infrastrukturo namesto na ustvarjanje kakovostnih in varnih delovnih mest.

Druga Etuijeva analiza dodatno izpostavlja, da slogan »nikogar ne bomo pustili zadaj« zahteva več kot le finančna sredstva. Potrebuje tudi močno institucionalno podporo za aktivno vključevanje delavk in delavcev ter celostno podporo lokalnim skupnostim. Avtorji opozarjajo, da brez resnih ukrepov na področju izobraževanja in prekvalificiranja (trenutno je na ravni EU letno v usposabljanja za nove poklice vključenih le 47 odstotkov odraslih, kar je daleč od cilja 60 odstotkov) tveganje socialne izključenosti ostaja visoko. Poleg tega opozarjajo na nevarnost, da regionalni načrti pravičnega prehoda premalo vključujejo potrebe delavstva in lokalnih okolij.

Evropska konfederacija sindikatov (Etuc) je zato oblikovala jasne zahteve po pravno zavezujočem okviru in direktivi, ki bi zagotovila predvidljivost, varnost in vključenost za delavce in regije v preobrazbi. V svoji resoluciji iz leta 2024 Etuc poudarja, da mora biti načrtovanje prehoda vnaprejšnje, vključujoče in pravno podprto. Med ključne socialne pravice bi morali bruseljski odločevalci vključiti: sodelovanje sindikatov pri odločanju, kolektivnem dogovarjanju, dostopu do prekvalifikacij, socialni zaščiti in pomoči pri premeščanju. Poleg tega Etuc zahteva, da se v vseh fazah prehoda utrdi socialni dialog in okrepi nadzor nad izvajanjem pravičnega prehoda – tudi in predvsem z večjo udeležbo delavstva in njihovih predstavnikov.

Skupno sporočilo je jasno: obstoječa evropska politika nima dovolj pravne moči, finančne razsežnosti in socialne infrastrukture, da bi zagotovila resnično pravičen prehod. Brez jasne direktive in zakonodajnih zavez ni zagotovila, da bodo sredstva zares pripeljala do varnih in kakovostnih (zelenih) zaposlitev ali da bodo delavci enakovredni sogovorniki v procesu preobrazbe. Če želi EU prehod, ki bo tako okoljsko kot socialno pravičen, mora zapolniti zakonodajne vrzeli, povečati vlaganja v prekvalifikacije, okrepiti zaščitne ukrepe in zagotoviti demokratično vključenost. Sicer tvega, da bo zeleni dogovor postal predvsem tehnično-finančni projekt brez resnične družbene preobrazbe.

 

Siva realnost zelenega dogovora: med retoriko in resnično preobrazbo

Evropski zeleni dogovor je bil zastavljen kot obljuba, da nihče ne bo pozabljen. A z rusko invazijo na Ukrajino se je politični fokus držav članic hitro preusmeril k ponovnemu oboroževanju, kar postavlja pod vprašaj dolgoročno predanost ciljem podnebne pravičnosti. Če sindikati aktivno opozarjamo na pravno šibkost, finančno podhranjenost in pomanjkanje vključevanja v izvajanje pravičnega prehoda, se v zadnjem času odpira še širše vprašanje: kaj se zgodi s temi cilji, ko proračuni silovito narastejo v prid obrambi in varnost zasenči trajnost in odpornost?

Od ruske invazije na Ukrajino so namreč države članice EU in zveze Nato močno povečale izdatke za obrambo. Nemčija je potrdila zgodovinski obrambni sklad v višini 100 milijard evrov, razmišlja pa celo o širitvi tega financiranja v okviru širšega infrastrukturnega in obrambnega načrta. Hkrati Nato od članic pričakuje postopno povečanje obrambnih izdatkov na dva odstotka, tri odstotke ali celo pet odstotkov bruto domačega proizvoda, kar že sedaj presega sredstva, namenjena podnebnim ciljem. Po ocenah mednarodnega raziskovalnega inštituta Conflict and Environment Observatory bo ponovna oborožitev članic zveze Nato povzročila 200 milijonov ton dodatnih emisij ogljikovega dioksida letno — več kot jih letno proizvede večina srednje velikih držav članic zveze. Vojaški sektor pa ostaja v veliki meri izvzet iz podnebne zakonodaje, brez obveznega poročanja ali ciljev za razogljičenje. Trenutno imata v Evropi vojaški neto ničelni cilj zgolj Avstrija in Slovenija. Inštitut obenem ocenjuje, da naj bi obrambni sektor zveze Nato prispeval do 5,5 odstotka svetovnih emisij toplogrednih plinov, a sistematično spremljanje in regulacija še vedno manjkata.

Medtem ko postajajo obrambni izdatki nedotakljivi, so podnebni in socialni programi vse bolj obravnavani kot razkošje, ne kot nujni temelji družbene stabilnosti. V civilni družbi se povečuje bojazen, da se vračamo k logiki varčevanja — kjer sta blaginja in zeleni razvoj žrtvi tankov in raket. Toda brez vključevanja obrambnih ciljev v trajnostne politike — in obratno — Evropa tvega, da bo zgradila kratkoročno varnost na ruševinah dolgoročne podnebne varnosti.

Evropa je torej na razpotju. Zeleni prehod – čeprav nujen – je lahko bodisi orodje za emancipacijo bodisi mehanizem za izčrpavanje že ranljivih. Če bo prehod vodila zgolj tržna logika in geopolitični interesi, bo postal nova oblika neenakosti, ki poglablja razlike med regijami, razgrajuje pravice delavcev in prelaga breme sprememb na ramena najšibkejših. Če pa bo utemeljen na solidarnosti, javnih naložbah in demokratičnem sodelovanju, se lahko preoblikuje v zgodovinsko priložnost za trajnostno in pravično družbo.

Bistvo te izbire je v pojmu »pravičnost«. Kot so večkrat opozorili sindikati in organizacije civilne družbe, pravičnost v pravičnem prehodu ni dodana vrednost, temveč politična odločitev. Pravičen prehod se ne bo zgodil po zaslugi deklaracij in sloganov, temveč v okviru političnih prizadevanj za dostojno delo, podnebno pravičnost in mir ter z angažmajem organizirane skupnosti, ki zavrača razlikovanje med razogljičenjem in demokracijo. Le tako lahko zeleni dogovor postane resničen družbeni dogovor – med oblastjo in državljani, med regijami in generacijami ter med človekom in planetom.

Miha Poredoš,
foto Claudio Schwarz/Unsplash

Delavska enotnost

To besedilo je bilo pod naslovom Zelene obljube, pravične zahteve avtorja Mihe Poredoša najprej objavljeno v tematski številki z naslovom Pravični prehod za vse! (junij 2025) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Pravični prehod za vse! pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko: