Kdo se boji stavk?

Hiter odgovor na vprašanje v naslovu bi najbrž lahko bil »vsi«, a bi bilo to poenostavljanje, saj se stavk najbolj bojijo delodajalci, ker jim povzročajo »poslovno škodo« – med njimi je tudi vlada, ki je delodajalec v javnem sektorju. Teorija pravi, da so stavke najmočnejše sindikalno/delavsko orožje v boju za povečanje in ohranitev pravic. Zgodovina temu pritrjuje. Zakaj spet pišemo o tem?

V teh dneh, točneje 13. septembra, je prenehal veljati t. i. stavkovni sporazum med vlado in sindikati javnega sektorja, ki je bil podpisan januarja letos, a se je vlada očitno uštela, saj pogajanja še niso končana. Očitno je računala, da ima časa še dovolj. S sporazumom se je del sindikatov v procesu pogajanj o odpravi plačnih nesorazmerij obvezal za t. i. stavkovni mir oziroma pristal na to, da se bodo vzdržali vsakršnih stavkovnih aktivnosti v času od podpisa sporazuma v januarju do pravkar pretečenega datuma. Spomnimo, da takrat sporazuma ravno zaradi tega določila niso podpisali vsi sindikati, saj niso pristali na določbo, ki jih zavezuje, da se vzdržijo kakršnihkoli oblik sindikalnih aktivnosti, povezanih z vsebino dogovora.

Julija se je predstavnikom vlade in sindikatov javnega sektorja vendarle uspelo dogovoriti o ključnih točkah plačne reforme; dokončno jo bodo uskladili jeseni, v katero smo v teh tednih že zakorakali. Da bi dogovorjeno tudi po počitnicah držalo, so sredi julija parafirali sicer neobvezen dokument, v katerem so zapisane dogovorjene vsebine. O tem, kakšen dogovor jim bo uspelo doseči (ali pa tudi ne), pišemo posebej, saj se pogajanja že nadaljujejo. Tu na hitro pa poglejmo, kaj je pravica do stavke in kako jo uresničujemo. Kdo ve, mogoče pa bo tako v javnem sektorju kot še kje potrebno to znanje še obnoviti.

Kaj pravi zakonodaja?

V Sloveniji je stavka človekova pravica in je zaščitena z ustavo. Nekaj omejitev pri tem vendarle je, a za podrobnosti na tem mestu ni prostora. Velja si zapomniti še, da poznamo interesne stavke in stavke za pravice.

Veljavni zakon o stavki ima sicer že dolgo brado, saj je iz obdobja rajnke SFRJ. V njem že sama terminologija otežuje izvedbo stavke ter postavlja veliko vprašanj, ki lahko vplivajo tudi na zakonitost stavke. Čeprav bi zakon nemara res potreboval osvežitev, velja spomniti, da se sodobna praksa stavk oblikuje z njihovimi izvedbami in sodbami, ki so posledica oporekanja zakonitosti stavk.

Spomniti moramo še na eno osnovnih načel, da je pravica do stavke pravica posamezne delavke oz. delavca, ki pa se lahko uresničuje kolektivno. Za stavko se lahko odloči ali večina delavcev ali pa sindikat, tudi če te večine ni. Tako da sindikat ne potrebuje večine delavcev, a vsekakor je pametno, da ima delavstvo za seboj, opozori pravnik Mitja Šuštar, predsednik sindikata Glosa, enega od sindikatov, ki je omenjeni stavkovni sporazum podpisal – to so storili zaradi uskladitve plač in regresa, pove naš sogovornik.

Nujno je upoštevati, da v stavko nihče nikogar ne sme siliti, vsak se sam odloči o svoji udeležbi v njej.

Ker je stavka zadnje in najmočnejše delavsko orožje, je treba z njim udarjati preudarno in zakonito. Do sklepa za napoved stavke je modro priti s čim večjo podporo udeleženk in udeležencev – nemalokrat je že močno izražena podpora dovolj močan znak delodajalski strani, da stavka bo in z njo tudi škoda, ki jo bo povzročila. Tako modri delodajalci upoštevajo delavke in delavce,  njihove potrebe in želje, delavske zahteve obravnavajo resno,  storijo vse, da stavke niso potrebne. Tisti, ki tega ne zmorejo, stavko »pokasirajo«, kar pa ne pomeni, da lahko delavke in delavce kar ignorirajo, ampak se morajo v času stavke z njihovimi predstavnicami in predstavniki pogajati.

Ustavna pravica

Leta 1988 je pri nas začel veljati zakon o podjetjih, ki je prinesel marsikatero novost in predvsem spremembe družbeno-ekonomskih odnosov – nadomestil je zakon o združenem delu iz leta 1976, dopolnjen pa je bil že leto kasneje. Stavka je bila takrat že dovoljena. »Če na pravni fakulteti pri študiju nisi vedel, kdaj je stavka postala ustavna pravica, si padel,« pravi Šuštar in doda, da se je to zgodilo z amandmaji k ustavi šele leta 1988, v republiki Sloveniji pa leta 1989.

Velja si še zapomniti, da je vsako stavko treba ustrezno napovedati, da je treba postaviti jasne stavkovne zahteve, ustanoviti stavkovni odbor, ki pa ima naloge omejene le na vodenje stavke in pogajanja za mirno rešitev konflikta. Pravniki temu pravijo »dolžnost pogajanj«, opozori Šuštar.

Posebno poglavje je nadomestilo za čas stavke za tiste, ki aktivno stavkajo. Prav tako pomembno je, da si zapomnimo, da so najbolj kratkovidni delodajalci pripravljeni v zvezi s stavko poseči v delavske in človekove pravice, kar pa je strogo prepovedano. Nezakonite so tako razne delodajalske ideje, da delavke in delavce pošljejo recimo na čakanje, najemajo t. i. stavkokaze ali na različne druge »inovativne« načine poskušajo stavko preprečiti.

Zgodovina, bližnja in daljna

Prvo stavko zgodovina uradno navaja v 12. stoletju, izraz »strike«, ki v angleščini pomeni udarec, pa se je v tej zvezi začel uporabljati v 17. stoletju. V Sloveniji je bila prva stavka v letu 1840, delo so ustavili krojaški pomočniki v Mariboru.

Zanimivo obdobje glede stavk je bil čas socialistične Jugoslavije, ko teh »ni bilo«, saj naj ne bi bilo mogoče stavkati v razmerah družbene lastnine, ko so bila proizvajalna sredstva v rokah delovnega ljudstva, in v času, ko jih je delovno ljudstvo samo-upravljalo. Pa so stavke vseeno bile, a so jih imenovali prekinitve dela, protestne ustavitve dela ipd. Ti evfemizmi (olepševalne besede) pa niso mogli prikriti dejstva, da so stavke vseeno bile, in to velike. Tako se je recimo leta 1958 zgodila odmevna stavka rudarjev v Zasavju. Kako napete so bile takrat razmere, pove dejstvo, da naj bi se oblast že dogovarjala o nasilni intervenciji protistavkajočim, mediji pa o stavki sploh niso poročali – to velja tudi za Delavsko enotnost, v kateri leta 1958 nismo našli niti besedice o tej stavki, o njej je naš časopis začel pisati šele veliko kasneje.

Ob počasnem poslavljanju nekdanje Jugoslavije ter političnih in gospodarskih spremembah, ki jih je to prineslo, so bile stavke dokaj pogoste. Ena v javnosti bolj odmevnih je bila leta 1987 v Litostroju, ko je z njo svojo politično in sindikalno kariero začel France Tomšič.

V sodobni Sloveniji je stavk oz. industrijskih akcij, kot jih sedaj mnogi radi imenujejo, bilo kar nekaj. Absurd pa je, da jih je bilo največ povezanih s tem, da delodajalci niso izpolnjevali delavskih pravic: od izplačila plač, prispevkov ipd. Manj je t. i. interesnih stavk, pa še te so najpogostejše v javnem sektorju. V podjetjih, za tovarniškimi zidovi, žal delavke in delavci pogosto stavkajo (pre)pozno, ko je podjetje že tako izčrpano, da izpolnitev njihovih zahtev nemalokrat ni več mogoča. Da pridejo zadeve že tako daleč, je velikokrat vzrok delodajalsko zavajanje in ustrahovanje delavk in delavcev ter strah teh pred izgubo službe. Za tista podjetja, ki gradijo svoj »uspeh« na izkoriščanju in kršitvah, bi verjetno moralo biti vseeno, ali sploh obstajajo, delavci in delavke pa so preveč potrpežljivi, da njihovo ravnanje sploh prenašajo.

Odnos do stavke

Kako napete so bile razmere v času stavke zasavskih rudarjev leta 1958 in kakšen je bil odnos takratne oblasti do sedaj samoumevne delavske pravice, kaže izsek iz intervjuja z enim od takratnih zaposlenih v pisarniškem rudniškem obratu Tinetom Lenarčičem: »Glede stavke je bil ukaz o tem nič pisati. To je ukazal župan Franc Cink, ki je bil hkrati tudi predsednik LO. Prvi je objavil vest Radio Trst. Po svetu se je veliko pisalo. Tito je zanikal vest o stavki in je dejal, da gre le za manjši nesporazum. Kardelj je dejal, da je stavko treba zatreti s tanki, notranji minister Ranković pa se je s tem strinjal.« (Iz zbornika »Dokumenti o rudarski stavki v Zasavju leta 1958, ki ga je leta 2007 založilo in izdalo Ministrstvo za pravosodje RS.)

Stavka je tako vedno znova boj za interpretacijo razmer, ki pa je odvisna od tega, na kateri strani vrat direktorjeve pisarne je kdo. Prav zato je nujno potrebna argumentacija, podpora in zakonitost vsake stavke. »Če stavka ni zakonita, so lahko posledice,« pravi Šuštar in doda, da je bila v javnem sektorju do sedaj vsaka stavka plačana, v zasebnem pa kdaj pride tudi do spora.

Naj tako ta kratki pregled stavk zaključimo z nekoliko populističnim odgovorom na uvodno vprašanje Kdo se boji stavk. Naj se stavke kar bojijo tisti, proti katerim je uperjena. Samo tako bo to ostalo učinkovito orožje delavskega boja. Delavkam in delavcem pa se stavk ni treba bati, čeprav se morajo zavedati, da je treba to njihovo najmočnejše orožje uporabljati preudarno, saj lahko neti vojne, ki jih je težko pogasiti za pogajalsko mizo. Tja navsezadnje vodijo vse poti, tudi stavkovne.

Kako naprej?

Ljudje iz javnega sektorja trenutno bežijo v zasebnega, saj so tam bolje plačani. Tako nekateri javni zavodi nimajo več določenega strokovnega, tehničnega, umetniškega, izobraževalnega in drugega kadra in najemajo včasih tudi te iste ljudi kot zasebnike. »Če vlada ne bo razumela stisk, podplačanosti in podhranjenosti javnega sektorja, se bo seveda morala soočati s protesti, stavkami, socialnimi nemiri,« dogajanje napoveduje Mitja Šuštar in opozarja, da moramo poskrbeti za vse to, če še vedno želimo kot družba imeti vsem dostopne kakovostne javne storitve.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta članek je bil najprej objavljen v šestnajsti letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 82 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod šestnajste letošnje redne številke (19. 9. 2024) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!