Kakšno dolgotrajno oskrbo (na domu) potrebujemo? – Delimo glavne poudarke s posveta ZSSS

Ena bistvenih pravic, ki jo prinaša zakon o dolgotrajni oskrbi, je pravica do dolgotrajne oskrbe na domu. Čeprav bo začela veljati »šele« 1. julija 2025, so že zdaj aktualna številna odprta vprašanja v zvezi z izvajanjem same pravice, z vzpostavitvijo mreže izvajalcev in nenazadnje tudi z razmejitvijo te pravice in socialnovarstvene storitve pomoč na domu.

Na glavne dileme v povezavi z omenjeno tematiko so poskušali odgovoriti sodelujoči na delovnem posvetu o dolgotrajni oskrbi na domu, ki je v organizaciji Sindikata upokojencev Slovenije (Sus) in ZSSS nedavno potekal v Ljubljani. Povezovala ga je Patricija Vidonja, svetovalka ZSSS za enake možnosti, starševstvo in socialna zavarovanja, na njem pa so sodelovali Mojca Frelih, sekretarka ministrstva za solidarno prihodnost, Barbara Kobal Tomc, direktorica Inštituta RS za socialno varstvo, Vladimir Prebilič, župan občine Kočevje in predsednik Skupnosti občin Slovenije, Tatjana Milavec, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, Francka Ćetković, predsednica Sindikata upokojencev Slovenije, in Barbara Žgajner, direktorica Centra za pomoč na domu Maribor.

Omenjeni so – skupaj z občinstvom – v več kot dve uri dolgi razpravi tako opozorili na odprta vprašanja, izzive in težave, ki jih prinaša zakon o dolgotrajni oskrbi v povezavi z vprašanjem dolgotrajne oskrbe na domu – od zapletene zakonske materije do pomanjkanja kadra, ki naj bi omenjeno pomoč izvajal, ter do širšega vprašanja, kakšno družbo v Sloveniji pravzaprav hočemo.

Veliko neznank

Sprejeti zakon o dolgotrajni oskrbi je rezultat neobstoječega socialnega dialoga in ignoriranja strokovnih institucij ter socialnih partnerjev. Zato je nujno, da na določena vprašanja najdemo odgovor, saj nas na začetku uporabe zakona čaka še ogromno dela, je v uvodnem nagovoru dejal izvršni sekretar za sistemska vprašanja in socialni dialog Andrej Zorko. »Kako bomo zagotovili kadre, ki bodo lahko izvajali dolgotrajno oskrbo? Kako bomo zagotovili dostopnost do storitev, ki izhajajo iz zakona, in sicer ne samo v mestih, temveč tudi na podeželju?« se je med drugim vprašal. »Ogromno je odprtih vprašanj. Treba je tudi opozoriti na vlogo centrov za socialno delo, ki prav tako potrebujejo kadrovske okrepitve. Potrebujemo še enoten informacijski sistem, ki bo povezal različne baze podatkov med seboj. Ne želimo namreč, da bi ljudje predolgo čakali na ustrezno odločbo, kar se nam, glede na opozorila, lahko zgodi. So stvari, na katere država ob nastajanju zakona ni pomislila ali pa ni hotela slišati, saj je hitela s sprejetjem. Slišimo tudi, da delodajalci nasprotujejo obveznemu prispevku, da govorijo, kako bo to še dodatno obremenilo gospodarstvo in podobno. Tudi glede tega ne vemo, kaj se bo vse še zgodilo. Ne vemo tudi, kako bo s sredstvi po preteku prehodnega obdobja, kako bo z obsegom, kakovostjo in dostopnostjo storitev. Neznank je toliko, da imam včasih občutek, da zakon postavlja več vprašanj, kot pa ima členov,« je bil nazoren sindikalist in dodal, da bomo dolgotrajno oskrbo vsi nekoč potrebovali ter da je ob vsem skupaj potrebna tudi razprava o položaju in prihodnosti starejših v današnji družbi.

3,5 ure na teden

Barbara Kobal Tomc, direktorica Inštituta RS za socialno varstvo, pa je predstavila aktualne razmere (za leto 2022, saj analiza za lansko leto še ni zaključena) v naši državi na področju pomoči na domu. Ta oziroma njena organizacija, torej izbor izvajalca, je v domeni občin. Od lani naj bi jo izvajale čisto vse občine v državi (razen dveh, kjer naj ne bi bilo identificiranih potreb po pomoči na domu), ki morajo prispevati vsaj polovico ekonomske cene storitve. Pri tem je med njimi nemalo razlik. Nekatere namreč subvencionirajo večji delež, druge pa bolj ali manj izpolnjujejo le zakonsko obvezo. V storitev je po vsej državi vključenih 13.140 ljudi, ki jih obiskuje 1140 oskrbovalk. Tako je seveda problematična razpoložljivost storitev. Čakalne vrste nastajajo predvsem zaradi pomanjkanja kadra, in sicer tudi zaradi nizkega plačila, ki ga za zelo težko delo prejemajo socialne oskrbovalke, kar se tudi na tem področju kaže kot velik problem. Obenem je dve tretjini uporabnikov pomoči na domu uporabnic, torej žensk, ki so v povprečju stare 82 let in v storitev vključene tri leta. Skrb vzbujajoče pa je, da so v povprečju deležne le 20 obiskov na mesec, saj marsikje storitev pomoči na domu ni zagotovljena ob vikendih, praznikih ali popoldnevih. Pomenljiv je tudi podatek, da je kar 63 odstotkov oseb deležnih manj kot 3,5 ure pomoči na domu na teden. V povprečju naj bi en obisk sicer trajal 64 minut.

Velja dodati še, da naj bi dolgotrajna oskrba na domu pomoč na domu nadgradila tako, da bi uporabniku prinesla več pravic, denimo tudi do fizioterapije in delovne terapije oziroma do primerljive obravnave, kot naj bi bila v institucionalnem varstvu. Pomembno je tudi, da bodo stroški dolgotrajne oskrbe na začetku pokriti iz državnega proračuna.

Dolgotrajna oskrba kot vprašanje decentralizacije

Vladimir Prebilič, župan občine Kočevje in predsednik Skupnosti občin Slovenije, je najprej izpostavil dva po njegovem pomembna poudarka. In sicer, da v Sloveniji starejše še vedno vidimo kot nepotrebne člane oziroma članice družbe, kar je popolnoma napačno, ter da je prav, da je pomoč na domu zaupana občinam, lokalnim skupnostim, ki so najbližje človeku in ga spremljajo vsak dan. Vendar je za samo izvajanje treba zagotoviti vire, tako v smislu financ kot tudi infrastrukture. »Zakon je predvidel, da v Sloveniji ne bomo imeli občin, ki imajo manj kot 5000 prebivalcev, pa je pravzaprav večina takih. In ko se pogovarjamo o izvajanju nalog, skladno z zakonom o lokalni samoupravi, ki jih občine morajo izvajati, trčimo v ovire, ki so administrativnega in finančnega značaja. Če imate občino, karikiram, s 500 prebivalci, ki ima na občinski upravi zaposlenih šest ljudi ali pa še to ne, potem je zelo težko izvajati vso plejado z zakonom definiranih nalog. Pomoč na domu pa je ena od njih. V takem primeru je torej težko pričakovati uspešno delo. Rešitev v tem kontekstu vidim v združevanju izvajanja naloge, na primer z mehanizmom skupnih občinskih uprav, ki ga že poznamo.«

Prebilič pa je izpostavil še nekaj pomembnega, rekoč, da so problemi, s katerimi se srečujejo denimo v centru Slovenije, na periferiji še bistveno bolj pereči in potencirani. Zato dojema vprašanje dolgotrajne oskrbe tudi kot vprašanje decentralizacije Slovenije. Kot je povedal, je res zelo težko kogarkoli privabiti v kakšno bolj oddaljeno okolje, medtem ko bo mlade mogoče zadržati doma samo z normalnim plačilom. Zato poziva odločevalce, naj bo delo na področju socialne oskrbe dostojno ovrednoteno, da ne bodo ljudje odhajali drugam. Ob stanju, kakršno je zdaj, je načelo v zakonu, da bo dolgotrajna oskrba enako dostopna vsem upravičencem, glede na njihove potrebe, po njegovem sicer nedosegljivo. Opozoril je tudi, da bo pomanjkanje kadra zelo težko rešiti z rekrutiranjem tujih delavk in delavcev. »Pa ne zato, ker ne bi mogli pripeljati ljudi iz kakšne tretje države, ampak zato, ker je to zelo intimna stvar, ko spustiš človeka čez hišni prag, da ti pomaga, te previje, preobleče. Treba je zgraditi odnos. Ne moreš pozvoniti na vrata in reči dober dan v kakšnem tujem jeziku, to ne bo šlo,« je bil nedvoumen Prebilič. Med izzivi, s katerimi se srečujejo lokalne skupnosti, pa je omenil tudi dejstvo, da številne majhne občine težko izvajajo vse zakonsko določene naloge, obenem pa je po njegovem tudi problematično, da se pri povprečnini, ki je temeljni vir dohodka občin, ne upošteva ponder oziroma koeficient staranja družbe. Občine, kjer je delež starejšega prebivalstva večji, so že danes pred velikimi izzivi, je poudaril, obveznosti bo vedno več, a povprečnine omenjenemu ne sledijo. Prebilič je med drugim še povedal, da je pomoč na domu nekakšna temeljna kritična infrastruktura sodobne družbe. Da bo tovrstna oskrba in njeni derivati dobro delovala, pa bo seveda država morala zagotoviti določena sredstva, kar jo bo nekaj prav gotovo stalo. A če tega ne bomo storili, potem bomo po mnenju Prebiliča disfunkcionalna družba, ki si med seboj ne pomaga. Z drugimi besedami: družba sicer res uspešnih posameznikov, a tudi tistih, ki jih bomo pustili za seboj.

4000 ljudi

Zakon dolgotrajni oskrbi je januarja kot prvo izmed pravic uvedel oskrbovalca družinskega člana. Vloge zanje sprejemajo na centrih za socialno delo. Zakon nam je naložil, da smo vstopna točka, da informiramo, svetujemo, vzpostavljamo prvi stik, delovni odnos, vodimo in odločamo o postopku, pripravljamo načrte priporočljivih storitev in zagotavljamo podporo upravičencem, je povedala Tatjana Milavec, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, in dodala: »Naše naloge na centrih za socialno delo so tudi sicer zelo prepletene. Ne samo, da delamo na področju dolgotrajne oskrbe, ampak tudi na področju skrbništva, ki se tudi starejših zelo dotika, tu je še institucionalno varstvo, pa različni nasveti … Veliko starejših se srečuje z eksistenčnimi stiskami, in potem tudi pridejo v stik s centrom za socialno delo. Pomembno je vedeti, da se moramo tudi na obdobje starosti pripraviti. To pomeni, da ne prepuščamo stvari, na katere imamo vpliv, komu drugemu, da bo odločal o nas, o naših vlogah in pravicah. Govorim o primerih, ko pride do nenadnega upada kognitivnih sposobnosti ali podobnega izrednega zdravstvenega dogodka, ko nekdo ne more več odločati o sebi, pa potrebuje nekoga, da skrbi zanj, za njegove koristi in pravice. Tako je zelo pomembno, da najdemo v okviru svoje družine nekoga zaupanja vrednega, ki ga lahko za te stvari tudi pooblastimo.«

 

Nazaj k oskrbovalcem družinskega člana – doslej je ta status pridobilo 466 ljudi, ki so bili do konca leta 2023 tako imenovani družinski pomočniki. To pomeni, da so centri za socialno delo izdali le prevedbene odločbe, 1005 posameznikov, ki doslej niso bili družinski pomočniki, pa še čaka na odgovore. Po besedah strokovnjakinje čakajo na mnenje zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je za zdaj v tem postopku kot izvedenski organ dal 186 pozitivnih in 22 negativnih mnenj, omenjeni delež zavrnitev pa kaže, da bi utegnil biti vstopni prag za dostop do pravic iz dolgotrajne oskrbe višji, kot se je morda domnevalo. Zatika se torej že pri prvi pravici, ki zadeva manj kot 2000 ljudi, ovire za uvedbo druge, dolgotrajne oskrbe na domu pa so po prepričanju številnih, na različnih ravneh vključenih v področje, še večje in kompleksnejše. Po okvirnih izračunih, ki jih je predstavila Tatjana Milavec, bi, glede na to, koliko starejših zdaj prejema storitve in denarne dodatke za pomoč in postrežbo ter koliko jih je v institucionalnem varstvu, lahko bilo več kot 45 tisoč upravičencev do dolgotrajne oskrbe na domu, kar pomeni, da bi okvirno potrebovali več kot 4000 zaposlenih za izvajanje teh nalog.

Včasih gospodinjska opravila, danes nega

Barbara Žgajner, direktorica Centra za pomoč na domu Maribor, pa je iz prve roke, na primeru svojega zavoda, predstavila, kako trenutno na terenu poteka pomoč na domu. V omenjenem centru imajo na letni ravni več kot 900 uporabnikov, kar je izjemno težaven in organizacijsko kompleksen sistem. Poleg več kot 80 socialnih oskrbovalk – ki so seveda, predvsem glede na delo, ki ga opravljajo, podplačane – imajo zaposlena tudi dva socialna oskrbovalca. Sicer pa se iz leta v leto povečuje število vlog za socialno oskrbo, za pomoč na domu, kar pomeni, da na letni ravni za omenjeno storitev prejmejo več kot 300 novih vlog in vseh niti ne morejo sprejeti. »Mi smo tisti, ki dnevno, 365 dni v letu, zjutraj, zvečer, opoldne, popoldne odpiramo vrata v domove naših uporabnikov. Tisto, česar se moramo zavedati, kar je tudi naše vodilo pri delu, pa je, da ni pomembno, da nekaj zgolj storimo, ampak je bistveno, kako to naredimo. Vsem polagam na srce, da se tega zavedamo. Vodilo vseh storitev v okviru socialnega varstva mora biti človeška nota in dostojanstvo. Da bi se lažje razumeli, s čim se srečujemo izvajalci pomoči na domu danes, naj povem, da gre za storitev, ki je stara več kot trideset let. V preteklosti so bile prisotne v glavnem potrebe po gospodinjskih opravilih, šlo je za čiščenje, umivanje oken, generalno čiščenje, danes pa pri pomoči na domu v glavnem obstajajo potrebe po negi, kar pomeni, da ni več tistih klasičnih gospodinjskih opravil.«

V Centru za pomoč na domu Maribor imajo po njenih besedah na letni ravni tudi vse več vlog ljudi, ki imajo težave z duševnim zdravjem. »Pravzaprav ne sprejmemo več človeka, ki ne bi imel nobenih zdravstvenih ali drugih pridruženih težav. Vse več je oseb, ki imajo demenco in potrebujejo drugačen pristop, kjer ni mogoče, da pride na dom vsak dan drug socialni oskrbovalec, ampak potrebujejo določeno stalnost. To so izzivi, za katere ne vem, če jih v zadostni meri upošteva dolgotrajna oskrba.«

Tudi ona ni mogla mimo še kako perečega problema pomanjkanja kadra, rekoč, da ta trenutek rešitve za omenjeno pravzaprav ne vidi. »Vse živo smo že poskušali, tudi sicer izjemno veliko časa in pozornosti namenjamo različnim spodbudam, prijetnemu delovnemu okolju, ogromno poudarka dajemo na zdrav način življenja, dobro počutje, cel regiment aktivnosti imamo, kjer smo res pozorni na to, da se delavec oziroma delavka pri nas dobro počuti. Izjemno pomembno je seveda, v kakšnem okolju delaš, ob delu, ki je že tako ali stresno. A na zavodu za zaposlovanje v svojih evidencah enostavno nimajo oseb, ki bi bile pripravljene delati ali pa bile primerne za delo na področju socialne oskrbe.« Težko je tudi biti oskrbovalec družinskega člana, je še dejala sogovornica, rekoč, da je verjetno lažje skrbeti za svojega otroka kot za ostarelega starša. »Zakaj? Ker je treba poznati področje. Treba je priznati, da je to zelo čustveno intenzivno okolje s pozitivnimi ali pa negativnimi izkušnjami vpletenih, ki so se nabirale skozi življenje. Tudi svojim otrokom je včasih težko dovoliti, da posežejo v tvojo intimo. To so zelo pomembna vprašanja, za katera se mi zdi, da se jih premalo zavedamo.«

Barbara Žgajner se je dotaknila tudi ranljivosti starejših oseb. »Za to, da dobijo vsaj določne vrste pomoč, so pripravljeni marsikaj požreti. Tega je na terenu veliko. S tem se srečujemo pravzaprav na dnevni ravni. In tega se resnično bojim: ne samo ekonomskega ali fizičnega nasilja, temveč tudi psihičnega, ki pa je dostikrat bolj skrito.«

Obenem je tudi absolutno prepričana, da morajo biti izvajalci, ki bodo izvajali dolgotrajno oskrbo, del javnega sistema, z vsemi regulativami, ki sodijo vanj, vred, obenem pa mora biti tak sistem tudi dovolj trden oziroma robusten. Danes postavljamo sistem, ne samo za naše starše, temveč tudi za nas same, saj gre za nekaj, kar bomo uporabljali tudi mi. Tega se moramo zavedati, je še dejala ob koncu svojega prispevka.

Neprofitna, javna dejavnost

Delovni posvet seveda ni minil tudi brez Sindikata upokojencev Slovenije. »Naš slogan je: Nič o nas brez nas. A to žal pri sistemih, ki pokrivajo naše potrebe in za katere si starejši želimo, da bi bili organizirani po naši meri, največkrat ni tako. Leta 2007 sem zasledila svojo prvo aktivnost v zvezi z dolgotrajno oskrbo, ko se je pripravljal prvi zakon … Skoraj dvajset let je že tega, pa starejši vedno pravimo, da nimamo časa čakati … Kljub temu, da imamo vrsto dokumentov o starejših, naših in mednarodnih, tudi strategijo o dolgoživi družbi, ki žal leži v predalu, pa je stanje takšno, kot je. Vse to je odraz odnosa do nas starejših,« je bila brez dlake na jeziku predsednica sindikata upokojencev Francka Ćetković.

Pohvalila je dejstvo, da je ob sprejemanju zakona o dolgotrajni oskrbi, tudi na podlagi pritiskov sindikatov, nastal prispevek za dolgotrajno oskrbo, in sicer kot nekakšna solidarnostna rešitev; pomembno pa je tudi, da so za področje predvidena še fiksna (na začetku 190 milijonov evrov) proračunska sredstva. »Seveda je vprašanje, ali bodo ta sredstva zadoščala za storitve, ki so predvidene. A ko se starejši začnemo pogovarjati, da je treba več sredstev nameniti za na primer potrebe dolgotrajne oskrbe, poslušamo nazaj o fiskalni vzdržnosti, o tem, da ne sme trpeti državni proračun in podobno.« Tudi ona je poudarila, da morajo biti oskrbovalci družinskega člana deležni ustreznega plačila oziroma nadomestila. Nasploh za celotno področje dolgotrajne oskrbe, kot tudi za področje socialnega varstva, velja naslednje: »Če ne bomo poskrbeli za ustrezno plačilo, za dostojne plače in pogoje dela, bomo končali v barakah ob kruhu in vodi. Seveda višje plače načeloma pomenijo tudi višje cene, a to ne pomeni, da jih moramo nujno pokriti tisti, ki storitev uporabljamo. Tu je tudi država. A če ta ne bo naredila tistega, kar mora, potem se vsem starejšim, pa tudi tistim, ki bodo to šele postali, slabo piše.« Sindikalistka se je zavzela tudi za to, da dejavnost dolgotrajne oskrbe opravljajo javni zavodi, ne koncesionarji, obenem pa mora, kot je jasno poudarila, to ostati neprofitna dejavnost.

Živa materija

Mojca Frelih, sekretarka na ministrstvu za solidarno prihodnost, je v prvem odzivu na nekaj na posvetu omenjenih odprtih vprašanj odgovorila, da na ministrstvu iščejo različne rešitve: »Ampak dejstvo je, da bo to zahtevalo širši dialog, predvsem pa širšo voljo na različnih resorjih.« Korak v pravo smer vidi v predlogu zakona o nujnih ukrepih za izboljšanje kadrovskih in delovnih razmer ter zmogljivosti pri izvajalcih socialnovarstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe. Zagotovila pa je tudi, da se pristojni zavedajo številnih izzivov. »Pričakovanja so zelo visoka, saj je trajalo trideset let, da smo postavili določen temelj, za katerega upamo, da ga bomo lahko nadgrajevali. Zakon vidimo kot živo materijo, ki se bo spreminjala. Zdaj imamo podlago, nastajajo pa prvi koraki k uresničevanju v praksi,« je med drugim še dejala strokovnjakinja.

Gregor Inkret

Ne prezrite!

Posnetek okrogle mize, vključno s PowerPoint predstavitvami posameznih govork, lahko najdete tukaj:

Delavska enotnost

To besedilo je bilo najprej objavljeno v osmi letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 82 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod osme letošnje redne številke (25. 4. 2024) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!