Delavstvo v času polarizacije – Pogovor s sociologom Rudijem Klanjškom o pomanjkanju delovne sile

Rudi Klanjšek je sociolog, raziskovalec, publicist in profesor na oddelku za sociologijo mariborske Filozofske fakultete. Nanj smo se obrnili za razmislek o različnih vprašanjih in dilemah, povezanih z aktualnimi razmerami v svetu dela, s pomanjkanjem delavk in delavcev in nasploh s sodobnimi družbenimi prelomi, ki jih doživljamo.

Kako bi opisali aktualno stanje v svetu dela? Kje smo in kam gremo?

Rekel bi, da smo na poti k polarizaciji. Gre za univerzalen trend, ki se ne kaže samo na ekonomskem, ampak denimo tudi na političnem področju, na področju stališč do tujcev, kulturnih tem. Ko gre za trg dela, se to kaže predvsem v smislu jasne delitve na zmagovalce in poražence. Če so nekaterim na voljo neslutene priložnosti, ki so načeloma povezane tudi z visokimi prihodki in nagradami, se drugi bolj kot kadarkoli prej soočajo z izjemno zaostreno konkurenco, z negotovostjo, s »tekmo za drobtinice«. To stanje se nenazadnje dobro kaže v naraščanju dohodkovne in premoženjske neenakosti, pri čemer ne gre za klasično polarizacijo med delom in kapitalom, temveč tudi za polarizacijo znotraj dela ter za polarizacijo znotraj kapitala. Konkretno, na eni strani so »kapitalisti«, ki jim gre bolje kot kadarkoli, na drugi majhna podjetja, ki komajda preživijo. Razmere še dodatno poslabšuje dejstvo, da si »zmagovalci« lahko privoščijo tudi različne davčne obvode in optimizacije, o katerih šibki ne vedo nič ali pa se jim niti ne splačajo. Paradoks, ki s tem nastaja, je, da več prispevkov plačujejo tisti, ki so v ekonomskem in zato pogajalskem smislu šibkejši.

Kako pa je še vedno trajajoča koronakriza spremenila naše delo in navade, povezane z njim?

Obstaja precej študij, ki govorijo o psiholoških učinkih dela na daljavo – dobro znan je t. i. »Zoom fatigue«. S takšnim načinom dela se krnijo odnosi na delovnem mestu, slabi se občutek skupnosti, krni se izmenjava mnenj, ki lahko pripelje do inovativnih rešitev. Je pa po drugi strani delo od doma lahko bolj udobno, prijaznejše je tudi do okolja, a obenem cenejše za delodajalca, saj se stroški ogrevanja, elektrike, interneta prevalijo na zaposlene. Za sindikate je najbrž relevantno tudi dejstvo, da delo na daljavo še dodatno fragmentira delovno silo, zato je težje graditi idejo skupnosti, ki je pri sindikalnem organiziranju in združevanju nujna. Zavest, da smo skupaj, je težko ohraniti, če dejansko nismo.

Že dalj časa poslušamo o pomanjkanju delovne sile tako v Sloveniji kot širše: na eni strani gre za znane panoge, kot so gostinstvo in turizem, zdravstvo, tudi gradbeništvo, na drugi strani pa zavod za zaposlovanje poroča, da je število prostih delovnih mest doseglo najvišjo raven od leta 2008, odkar statistični urad to raziskuje. Povečano povpraševanje po novi delovni sili je zaznano v skoraj vseh dejavnostih. Kaj se dogaja?

Družbeni šoki, kot je koronakriza, vedno poslabšajo že obstoječe probleme. To velja tudi za pomanjkanje kadra v zdravstvu. Gre za dolgo zgodbo, ki je po eni stani tesno povezana z demografijo, s staranjem prebivalstva, na drugi pa z dejstvom, da so v globalno izjemno prepletenem gospodarstvu tisti profili, po katerih vlada veliko povpraševanje, avtomatično mobilni, v smislu, da lahko sledijo boljšim delovnim pogojem, višjim plačam ipd. Tega v globalnem gospodarstvu ni mogoče preprečiti. Drugo pomanjkanje kadrov je po mojem mnenju bolj začasno. Gre za posledico izjemno ohlapne monetarne politike, ki jo zaznamuje deficitarno trošenje držav, pa presežna likvidnost in posledično zgodovinsko nizke obrestne mere. Vse to generira izjemno visoko raven povpraševanja (in nizko brezposelnost). A ta »zabava« se bo, tako kot vedno, kmalu končala. Napovedi centralnih bank so glede tega nedvoumne. Dolgo pozabljen problem inflacije je zopet tu, njeno gašenje pa bo imelo implikacije tudi za trg dela. Je pa k debati o pomanjkanju kadrov in nizki brezposelnosti treba dodati še problem dostojnih plač (mnogi se ne odzovejo na razpise, ker so ponujene plače prenizke) in seveda to, da je na trgu dela še vedno precej takšnih, ki so za svoje delo podplačani, ki delajo v prekarnih oblikah dela ipd. Govorim o kulturnikih, ki jih je koronakriza izjemno prizadela, pa o družboslovcih, humanistih. Zato je kljub pomanjkanju delavk in delavcev za mnoge, tudi mlade, težko najti delo, ki bi jim zagotovilo ekonomsko, socialno in pravno varnost.

 

Kako pa tako pomanjkanje razume država? Ali so znane težnje po vmešavanju v vpis na fakultete in visoke šole, s katerim naj bi reševali razkorak med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela, njen naslednji logičen korak oziroma odgovor na razmere? Kako potem ravnati ob nastanku znane razpoke med humanistiko, družboslovjem na eni in naravoslovjem na drugi strani, ki nato nastane?

Pred časom sem že opozoril, da razmerja med družboslovjem in humanistiko na eni strani in tehniko in naravoslovjem niso taka, kot si jih pogosto predstavljamo. Slovenija v tem smislu »stoji bolje« od na primer Avstrije, Nemčije, Francije. Problem odvečnih profilov je v veliki meri posledica demonizacije javnega sektorja, institucij (denimo nevladnega sektorja), ki so naravni prostor za te profile, ki torej »srkajo« različne profile s področja humanistike, šolstva, umetniške produkcije, medijev in podobno. To, da marsikdo od njih dela izven svojih poklicnih kvalifikacij ali da dela sploh nima, je v določeni meri posledica dalj časa trajajoče ofenzive na institucije, ki te profile načeloma zaposlujejo.

Je to edini vzrok?

Ne, treba je tudi omeniti, da se slovenska podjetja, še posebej, ko presežejo določeno raven razvoja oziroma velikosti, pogosto ne zavedajo, da bi pri reševanju določenih problemov in izzivov potrebovala tudi družboslovce, humaniste, umetnike. Ko sem na nekem srečanju delodajalcev govoril o tem, je k meni pristopil direktor nekega podjetja in povedal, da sedaj razume, da bo problem z delovno klimo in absentizmom treba reševati drugače, da potrebuje nekoga s področja psihologije dela. Drugače se uspešna podjetja danes zavedajo pomena interdisciplinarnega pristopa. Povedni so tudi izsledki študije Qualified for the Future: quantifying demand for arts, humanities and social science skills, ki jo je izvedla Britanska akademija znanosti. V njej je mogoče prebrati, da tisti, ki študirajo umetnost, humanistiko in družboslovje, vse pogosteje (v primerjavi s t. i. STEM – science, technology, engineering, mathemathics – diplomanti) končajo na delovnih mestih znotraj najhitreje rastočih gospodarskih sektorjev. Tudi zato, ker so bolj prilagodljivi. Zato je ideja o nezaposljivosti humanistov in družboslovcev svojevrstna mantra, ki v realnosti ne drži nujno. Je pa seveda problem, če tovrstne profile in institucije, ki so na določen način njihov »naravni« prostor, demoniziramo, jim krčimo financiranje ter jih imamo za nekakšne družbene parazite. Tudi zato, ker to vpliva na to, kako na omenjene profile potem gledajo različna podjetja.

Ali se potem z reguliranjem vpisa na fakultete sploh lahko lotimo pomanjkanja kadra? Spomnimo se samo besed gospodarskega ministra, ki je dejal, da obstaja pomanjkanje poklicev, kot so zidarji, vozniki težkih tovornjakov, prodajalci, vojaki ter delavci v predelovalnih dejavnostih in v gostinstvu, in da zato pričakuje, da bodo tej temi več pozornosti namenili tudi predstavniki univerz, skupaj s predstavniki gospodarstva.

Ta izjava kaže, da določen del politike nastalih razmer ne razume prav dobro. Pri omenjenih profilih gre za delovna mesta, ki praviloma ne ustvarjajo visoke dodane vrednosti, podjetja se v določeni meri soočajo s pomanjkanjem omenjenega kadra, ker gre za slabo plačane poklice s težkimi delovnimi pogoji, nestabilnim delovnim časom in podobno. In še – univerza bo težko rešila problem pomanjkanja voznikov težkih tovornjakov, zidarjev, prodajalcev, monterjev, varilcev ipd. Izobraževanje teh profilov ne poteka tam. Je pa mogoče te deficite v določeni meri zmanjšati z okrepitvijo štipendijske politike, z ureditvijo delovnih pogojev, s povišanjem plač, s spoštovanjem delavskih pravic.

Na vašem oddelku na Filozofski fakulteti v Mariboru se že več veliko ukvarjate tudi z raziskovanjem mladine oziroma s tem, kako mladi živijo, o čem razmišljajo, česa si želijo, bojijo itn. Kje pa so mladi pri aktualnih družbenih, delavskih in drugih prelomih?

Zanimivo je, da je v predkoronskem letu 2019 Slovenija imela zgodovinsko nizko raven brezposelnosti med mladimi. A ko človek vzame pod drobnogled strukturo teh delovnih mest, opazi, da je še vedno veliko negotovih, prekarnih oblik dela, in v tem smislu gre razumeti naraščajoč strah mladih pred nezmožnostjo najti zaposlitev. Kar kaže, da je njihova percepcija zaposlitve tesno povezana z idejo varnosti. Je pa treba izpostaviti, da mladi v tem pogledu niso homogena skupina. Tisti s »pravim« kulturnim (ekonomskim) ozadjem, s pravim naborom veščin, se lahko nadejajo neslutenih možnosti, ki jih v naša življenja uvajajo nove tehnologije. Tisti iz bolj premožnih družin si na primer lahko privoščijo študij v tujini, lahko se izobražujejo na najboljših univerzah in investirajo veliko časa ter sredstev v določene veščine, s katerimi si lahko izboljšajo položaj na trgu dela. Družinsko ozadje vpliva na razvoj potencialov. Na drugi strani so tisti, ki zaradi različnih geografskih, ekonomskih ipd. dejavnikov ne uspejo realizirati svojih potencialov, in so tako prepuščeni izjemni negotovosti ter posledično strahu. Dejstvo, da živimo v kulturi izjemnih pričakovanj, pričakovanj do sebe, do drugih, k pritiskom le še pripomore. V tem smislu je morda bolje razumljivo, zakaj se pojavlja vse več tegob z duševnim zdravjem, ki jih spremljajo frustracije, nizka stopnja zaupanja v institucije, vključujoč skepso do demokracije. Drugače, diktat kulture, ki pravi, da boš, če ti ne bo uspelo, neviden in prezrt, ni nedolžen, tudi z vidika skupnostnega, saj se posamezniki in posameznice intenzivno ukvarjajo predvsem s svojo individualno biografijo. Večji individualizem, to da se vsak posameznik ukvarja s svojo idejo uspeha in kako se čim bolje prodati, negativno vpliva tudi na splošno solidarnost, ki je nujna za obstoj skupnosti, pomembna pa je tudi z vidika sindikalnega organiziranja.

Ampak pogosto poslušamo, da si prav mladi želijo fleksibilnosti, svobode …

Obstajajo mladi, ki denimo cenijo fleksibilnost pri delovnem času ter zavračajo hierarhijo in avtoriteto, si želijo živeti v bolj fluidnih razmerjih ter imeti več mogočih scenarijev, izhodov in možnosti. Vendar preferenca takšne fleksibilnosti, ki je sicer bolj manjšinski pojav, tudi pri tej manjšini vztraja nekje do tridesetega leta, potem pa tudi tisti, ki so naklonjeni omenjeni dinamiki, začnejo iskati varnost in trdnost tudi zato, ker je to čas razmisleka o družini in ustalitvi. Večina tako teži k ekonomski, pravni in socialni varnosti.

Države sicer poskušajo pomanjkanje kadra večinoma reševati z »uvozom« delovne sile iz tujine. Kakšne implikacije in posledice to prinaša?

To vprašanje je izjemno kompleksno, tudi zato, ker nenehno zapada v določeno shizmo. Na eni strani je pomanjkanje kadra, na drugi politika, ki zavrača migracije. Ki so seveda lahko problem, če privedejo do dirke proti dnu. To je bil eden od argumentov za izstop Velike Britanije iz Evropske unije, saj je določen del prebivalstva dojel, da delovna sila iz vzhodne Evrope, ki je pripravljena delati za nižjo plačo kot domačini, erodira položaj domačega dela. V tem oziru so migracije nuja in problem hkrati. Vse je odvisno od regulacije, zaradi česar sem naklonjen večji harmonizaciji trga dela znotraj EU.

Kako pa bodo po vašem na svet dela vplivali procesi digitalizacije, avtomatizacije, robotizacije? Nam bodo službe vzeli ali vendarle olajšali delo?

Tehnologija sama po sebi ni problem, saj je v naša življenja pripeljala marsikaj. Na področju dela bi bilo gotovo dobro, da razna duhamorna, nekreativna in monotona dela opravljajo stroji, vendar je pri tem treba poskrbeti za ljudi, ki bodo zaradi tega izgubili delo. Eden izmed virov za nadomestila, prekvalifikacije se skriva na primer v »davku na robote«. Tehnologija je torej lahko vir rešitev, lahko pa je tudi problem in izziv. Tokrat morda še nekoliko bolj, saj za razliko od prejšnjih obdobij nove tehnologije ustvarjajo manj delovnih mest, kot pa jih ukinjajo. Poleg tega za njihovo zasedbo potrebujete izjemen nabor veščin. Ob razmahu novih tehnologij je torej nujno razmišljati o tem, kaj bodo prinesle tistim, ki bodo delo zaradi njih izgubili. Je pa to bolj politično kot ekonomsko vprašanje. Družba oziroma politika mora imeti pripravljen načrt, kako poskrbeti za »odvečne« delavke in delavce, kdo bo plačal za njihovo prekvalifikacijo in podobno. Obenem se je treba zavedati, da ljudje niso neskončno fleksibilni in neskončno mobilni. Izzivov je torej veliko, glavno vprašanje pa je, kako se jih bo lotila politika.

Kakšen pa bi moral biti odziv sindikatov na trenutne razmere, ko v različnih dejavnostih tako zelo primanjkuje delovne sile? Kakšna naj bo naša strategija?

Pomanjkanje kadra je, kot rečeno, prej začasno kot trajno, povezano pa je tudi s privlačnostjo določenih delovnih mest, z delovnimi pogoji. Mislim, da bi si morali sindikati še naprej prizadevati za spoštovanje delovne zakonodaje, za bolj aktivno štipendijsko politiko, veljalo pa bi tudi krepiti aktivnosti v smeri večje harmonizacije trga dela znotraj EU, predvsem v smislu preprečevanja dirke proti dnu, tudi na področju davkov. Sindikati naj bodo tako sila pritiska za odpravo anomalij in nepravilnosti.

Gregor Inkret,

prikazna fotografija Mostafa Meraji/Unsplash

Delavska enotnost

Ta intervju je bil objavljen v najnovejši tematski številki – Kam so šli vsi delavci in delavke?, februar 2022 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!