Še niste naš član? Registrirajte se, vpišite vašo člansko številko in koristite ugodnosti za člane ZSSS!

Kako pomagati pokojninski blagajni? Najboljša rešitev se skriva v dvigu prispevkov delodajalcev

Že dolga leta smo glede razmer v pokojninski blagajni priča dramatičnim napovedim in težnjam, da pokojninske reforme izvajamo skladno z zahtevami kapitala oziroma s prevladujočo neoliberalno miselnostjo. Toda podatki kažejo, da bi že samo zvišanje prispevne stopnje delodajalcev na raven iz devetdesetih let prejšnjega stoletja v pokojninsko blagajno prineslo mnogo več sredstev kot demografski sklad.

Upokojeni ekonomist in visokošolski profesor Jože Mencinger je že pred časom z izračuni dokazal, da samo uvedba demografskega sklada ne bo rešila pokojninskega sistema. Premoženje, ki se bo nabralo iz demografskega sklada, kot ga načrtuje aktualna vlada, bo namreč leta 2040 po ocenah prineslo 200 milijonov evrov (na leto), kar znaša le nekaj odstotkov letnih pokojnin in približno osem odstotkov pričakovanega takratnega primanjkljaja v pokojninski blagajni. Jasno je torej, da bo sklad lahko samo nekoliko pripomogel k izboljšanju stanja, ne bo pa zmogel ponuditi dokončnih, učinkovitejših rešitev.

Medgeneracijska solidarnost zagotavlja izplačilo pokojnin

V Sloveniji imamo v veljavi pokojninski sistem, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti in je kombinacija Bismarckovega in Beveridgeovega sistema socialne države. Prvi zagotavlja pravico do pokojnine vsem, ki so vanj vplačevali, drugi sistem pa jo daje vsem po določenem letu starosti. Mnogi zmotno domnevajo, da njihova vplačila pomenijo, da jih bodo sami, ko se upokojijo, dobili nazaj v obliki pokojnine. Vendar to ne drži. Vplačani prispevki so namreč sproti porabljeni za izplačilo pokojnin, kar preprečuje, da bi denimo starejši lačni umirali na ulici. Prav zato je za delovanje sistema ključna medgeneracijska solidarnost. Mlajši namreč vedno znova vplačujejo za starejše, brez tovrstne solidarnosti pa se sistem zruši. Prav temu sicer posredno nasprotuje neoliberalna ideologija, temelječa na konceptu sebičnega posameznika, ki naj bi bil sam svoje sreče kovač. Ne preseneča, da smo bili po osamosvojitvi, v času neoliberalizma, tudi pri nas skorajda vedno priča vedno novim rezom v pokojninski sistem. Rezultat je približno 90 tisoč upokojencev, ki živijo pod pragom tveganja revščine. Šele v zadnjih letih se je stanje začelo nekoliko izboljševati. Državni zbor je po predlogu Levice, da se morajo najnižje pokojnine za 40 let delovne dobe dvigniti, marca 2021 določil, da bo zajamčena pokojnina znašala 620 evrov. To je sedem evrov več, kot znašajo najnižji življenjski stroški, že leta 2017 izračunani na Inštitutu za ekonomske raziskave (oblikovali so jih na podlagi cen iz leta 2016). Pet let pozneje so ti gotovo še višji, zato bi morale biti višje tudi pokojnine, če bi želeli preseči omenjeni prag. Le nekoliko več dobijo v povprečju na novo upokojeni posamezniki in posameznice. Lani je starostna pokojnina zanje v povprečju znašala 649 evrov, kar je 40 evrov manj od povprečne starostne pokojnine. Za primerjavo povejmo, da npr. v domu starejših občanov v Črnomlju enoposteljna soba z najmanjšo mogočo oskrbo in souporabo sanitarij stane 703 evre, dvoposteljna soba pa 755 evrov. Dom za starejše je torej glede na pokojnino za na novo upokojeno osebo v povprečju predrag.

Kljub obljubam, da se bo ob zadnji pokojninski reformi razmerje med plačami in pokojninami zvišalo, se to še naprej znižuje in za starostno pokojnino znaša 56,5 odstotka plače. Za invalidske, družinske in vdovske pokojnine pa je še nižje. OECD priporoča, da je to razmerje vsaj na ravni 70 odstotkov. Vir vseh tabel: Zpiz

Na predsodkih utemeljeni argumenti

Še veliko slabše pa je stanje med tistimi, ki imajo manj kot 40 let delovne dobe. Med njimi so tudi takšni, ki so se morali na primer invalidsko upokojiti. V stranki Levica so zato na začetku letošnjega leta predlagali, da bi najnižjo zagotovljeno pokojnino dvignili na 442 evrov. Na toliko je leta 2017 že omenjeni inštitut ocenil kratkoročne življenjske stroške. V Sloveniji je namreč približno 25 tisoč ljudi, ki prejemajo pokojnino, nižjo od 300 evrov. Pri čemer velja omeniti, da nekateri morda del pokojnine zaradi dela v tujini prejemajo tudi od tam in tako prejemajo višje zneske. Proti zvišanju na 442 evrov pa je nastopil direktor Zveze društev upokojencev Slovenije Janez Sušnik, ki se je spraševal, kdo bo potemtakem še želel delati, če bo najnižja pokojnina znašala zanj očitno previsokih 442 evrov. Pritrdil mu je tudi direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz) Marijan Papež. Če pustimo ob strani dejstvo, da človek s 442 evri težko preživi in da je razlika do minimalne plače, ki znaša 736 evrov, takšna, da bo velika večina raje sprejela zaposlitev, je tak argument zgrešen tudi zaradi vrednot, ki vladajo v naši družbi. Raziskave namreč kažejo, da smo eden od najbolj delovnih narodov med državami Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Sociolog dr. Srečo Dragoš celo pravi, da smo po dostopnih podatkih deloholiki. Kar 56 odstotkov ljudi bi namreč hodilo v službo, tudi če ne bi potrebovali denarja. Težko torej pritrdimo zgornjemu argumentu pomembnih funkcionarjev, ki bi morali skrbeti za interese upokojenk in upokojencev.

Razmerje med prejemniki pokojnin in zavarovanci (tj. tistimi, ki vplačujejo v sistem) se je v zadnjem desetletju po pokojninski reformi ustalilo, kar je stabiliziralo pritisk na pokojninsko blagajno. Čeprav mnogi trdijo, da se še vedno zelo poslabšuje, to ne drži. Stopnja letne rasti upokojencev je ob začetku tisočletja znašala tudi do pet odstotkov, zdaj pa znaša približno odstotek.

 

V Sloveniji je 13.862 zaposlenih, ki so v rednem delovnem razmerju, hkrati pa lahko največ tri leta prejemajo 40 odstotkov odmerjene pokojnine (pred tem samo 20 odstotkov). Po treh letih višina pade na 20 odstotkov. Takšna rešitev je v veljavi od lanskega januarja in je namenjena delavkam in delavcem, ki izpolnjujejo kriterije za starostno upokojitev, a so hkrati zaposleni za polni delovni čas. Čeprav je ukrep namenjen predvsem obrtnikom, pa se ga najbolj poslužujejo uradniki, zdravniki in učitelji. Do leta 2025 naj bi njihovo število po ocenah Zpiza naraslo na 25 tisoč.

Z minimalno plačo do manj kot 434 evrov pokojnine

Argumentacija nasprotnikov zvišanja najnižjih pokojnin pa je šla tudi v smeri, da naj bi težave nizkih pokojnin reševal sistem socialnih varnosti. Kot smo že pisali v Delavski enotnosti, številna pogojevanja in vse več birokratskih ovir onemogoča, da bi socialno pomoč prejeli vsi, ki jo potrebujejo. Obenem zakonodaja določa, da morajo za starše v določenih primerih finančno skrbeti tudi njihovi otroci. Z univerzalnimi pokojninami v višini 442 evrov bi na določen način vzpostavili temeljni dohodek za upokojence, in sicer v višini, ki bi omogočala večjo socialno varnost tudi vsem, ki se bodo upokojili v prihodnosti. Vprašajmo se namreč, kakšne bodo pokojnine sedanjih generacij. Minimalna plača z letošnjim letom znaša 736 evrov neto. Ker je večina z minimalno plačo v preteklosti prejemala manjšo plačo, bi ob upokojitvi prejemali manj kot 434 evrov pokojnine, če ne bi nabrali 40 let delovne dobe. Slednjo bo namreč za številne mlajše generacije zelo težko doseči. Če se je oseba npr. redno zaposlila po tridesetem letu (kar za mlajše ni tako neobičajno), bo pogoje izpolnila šele po sedemdesetem letu starosti. Celo tisti, ki prejemajo minimalno plačo, bi torej lahko imeli nižje pokojnine od kratkoročnih minimalnih življenjskih stroškov. Če ne želimo imeti čez desetletje še večjega števila revnih upokojenk in upokojencev, so torej potrebne drugačne rešitve. Na podlagi predloga Levice so poslanci in poslanke v državnem zboru marca letos sprejeli, da se najnižje invalidske pokojnine dvignejo na 370 evrov (kar je sicer manj od prvotnega predloga), najnižje pokojnine pa z 260 na 279 evrov (29,5 odstotka najnižje pokojninske osnove). Nekoliko višja nakazila je tako v maju zaradi dviga najnižjih, invalidskih in pokojnin za polno dobo prejelo približno 110 tisoč upokojencev, Zpiz pa bo vse skupaj na letni ravni stalo 43 milijonov evrov, kar vsekakor ni tako visok znesek, kot bi lahko sklepali po besedah tistih, ki vedno znova nasprotujejo kakršnemukoli zvišanju pokojnin. Spomnimo, da bomo v šestih letih za investicije v vojsko denimo namenili 780 milijonov evrov, torej 130 milijonov evrov letno.

Od leta 2011 do 2020 se je povprečna starostna neto pokojnina zvišala za 63 evrov in znaša 689 evrov, kar je manj kot 60 odstotkov povprečne plače.

Razmerje med pokojnino in plačo se še poslabšuje

Direktor Zpiza Papež je nedavno javno omenjal tudi, da bi se delovna doba ob izpolnjenem pogoju vsaj 67 let starosti morala povečati na 43 let. Govoril je tudi o podaljšanju obdobja za izračun pokojnine na kar 34 let. Sedaj je sicer veljavnih 24 najboljših zaporednih let. V devetdesetih letih je bilo v izračun upoštevanih deset najboljših let, zaradi česar so imeli takrat upokojeni višje pokojnine od današnjih upokojencev. Kam je pripeljalo slabšanje položaja upokojencev, ki ga zagovarjajo vladajoče elite, zgovorno kažejo podatki. Lani je 42 odstotkov vseh upokojencev prejemalo manj kot 600 evrov pokojnine. Povprečna starostna pokojnina znaša samo še 56,5 odstotka plače, kar po merilih OECD vodi v revščino. Kot sprejemljivo mejo v tej organizaciji omenjajo 70 odstotkov. Pokojnine so pri nas glede na leto 2008 sicer nižje za več kot deset odstotnih točk. Kako dramatično se je poslabšal položaj upokojenk in upokojencev, kaže podatek, da je leta 1992 upokojena oseba za pokojnino dobivala 78,8 odstotka neto povprečne plače in še leta 2007 67,1 odstotka. V povprečju imamo v Sloveniji v primerjavi z državami OECD glede na plačo približno osem odstotnih točk nižje pokojnine. Tudi razmerje med povprečno invalidsko pokojnino in plačo se je poslabšalo. Od leta 2011 je padlo s 50,6 na 43,6 odstotka, razmerje med povprečno družinsko oziroma vdovsko pokojnino in plačo pa s 43,4 na borih 35,5 odstotka.

O tem, da so napovedi pogosto preveč dramatične in da služijo predvsem vedno novim rezom in nižanjem pokojnin, smo pisali tudi v eni od preteklih tematskih številk Delavske enotnosti (Dostojna starost, oktober 2019). Članek je dostopen tukaj.

Še lani je 42 odstotkov vseh upokojencev prejemalo pokojnino pod 600 evrov. Slika se je nato popravila zaradi zvišanja pokojnin za 40 let delovne dobe.

Rešitev je zvišanje prispevnih stopenj delodajalcev

To so posledice dejstva, da smo namesto skrbi za dostojne pokojnine priča neoliberalnemu vztrajanju pri finančni vzdržnosti pokojninske blagajne. Pri tem vladajoča elita nasprotuje glavnemu mehanizmu za izboljšanje stanja. Slovenija je ena redkih držav, ki ima različne prispevne stopnje za pokojninsko in invalidsko blagajno za delodajalce in delojemalce (delavce). Delodajalci namreč od leta 1996 plačujejo celo manj kot delavci, kar je bržkone svetovni unikum. Leta 1996 je takratna vlada Janeza Drnovška začasno, kot so zavajajoče trdili, znižala prispevno stopnjo za delodajalce s 15,5 na 11,07 odstotka. Leto pozneje pa jo je še dodatno znižala na zgolj 8,85 odstotka. Ta ukrep je povzročil ogromen izpad prihodkov iz proračunske blagajne. Po ocenah je od leta 1997 do leta 2019 iz državne blagajne odnesel za več kot 19 milijard evrov, kar bi letno pomenilo približno 900 milijonov evrov. V pokojninski blagajni sicer zdaj zmanjka za približno 1,2 milijarde evrov, ki jih mora kriti državni proračun. Spomnimo, da za pokojnine glede na povprečje EU namenjamo manj, leta 2019 pa smo v deležu odhodkov za pokojnine glede na bruto domači proizvod namenili najmanj v tridesetih letih, in sicer samo 9,59 odstotka. V primerjavi z EU imamo na tem področju zato še ogromno rezerv. Velik del izpada bi lahko pokrili s povrnitvijo prispevne stopnje na čas pred letom 1996. Tudi sindikati zagovarjajo dvig prispevne stopnje za delodajalce. V stranki Levica pa so pretekli mesec predlagali njen postopni dvig za 0,8 odstotka do leta 2025 (na 12 odstotkov, kar je še vedno manj, kot je znašala stopnja pred letom 1996). To bi do leta 2025 zmanjšalo primanjkljaj za 560 milijonov evrov. Vendar v državnem zboru za to ni bilo dovolj posluha; pretekli mesec so poslanci koalicije s podporo SNS zavrnili omenjeni predlog. Na to se velja spomniti, ko bomo naslednjič poslušali trditve, da ni denarja za naše pokojnine in da morajo zato znova zaostrovati pogoje za našo upokojitev in omejevati višino pokojnin.

V Sloveniji imamo trenutno nekaj več kot 624 tisoč upokojenk in upokojencev. Med njimi jih 74 odstotkov prejema starostno pokojnino.

Mit o veliko boljšem življenju vseh

Ko govorimo o času osamosvojitve, nam mediji vsako leto postrežejo s podatkom, da je leta 1991 povprečna plača znašala samo 45 evrov. Nato pa nanizajo številke, ki kažejo, da smo v tridesetih letih izjemno napredovali. Aktualni podatki kažejo, da povprečna plača v Sloveniji znaša 1279 evrov neto. Toda že pri tem podatku podrobnejša analiza pokaže, da kar dve tretjini zaposlenih dobivata nižjo plačo od omenjenega zneska. Marsikdo iz generacije, ki je živela v nekdanji Jugoslaviji, pa ve povedati, da življenje takrat ni bilo tako slabo, kot ga prikazujejo na podlagi podatkov. V današnje statistične izračune, ki prikazujejo boljše življenje, tako na primer niso vključeni izračuni, da morajo mladi za nakup stanovanja najemati večdesetletne kredite (če jih sploh lahko dobijo). Povprečna mlada oseba mora danes, če želi kupiti stanovanje v glavnem mestu, za to nameniti vsaj četrtino vsega, kar bo zaslužila v vsej delovni dobi. V socializmu pa je večina živela v družbenih stanovanjih, po osamosvojitvi hitro sprivatiziranih na podlagi t. i. Jazbinškovega zakona. Tudi podatki Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kjer pripravljajo informativne izračune za pokojnine, kažejo, da izhodiščni podatki o izjemno nizki povprečni plači iz časa osamosvojitve niso merodajni; takrat je bila inflacija zelo visoka, zato omenjeni znesek ne predstavlja realne slike.

Najugodnejša prva leta

Pogovarjali smo se z avtoprevoznikom, ki bo kmalu izpolnil pogoje za upokojitev. Kot prikazujejo podatki na fotografiji, je imel po valorizaciji najvišjo povprečno plačno osnovo za izračun pokojnine v prvih letih svoje zaposlitve, in sicer od leta 1984 do 2007, ko je znašala 857 evrov. Njegova pokojninska osnova znaša 880 evrov in bi mu tako po izračunih pripadalo samo 535 evrov pokojnine. V Delavski svetovalnici so pred nekaj meseci objavili podoben primer osebe, ki je delala kot čistilka, proizvodna delavka in varnostnica. Tudi zanjo je pokojninska osnova najugodnejša v prvih letih njene delovne dobe. Med letoma 1980 in 2005 je znašala 834 evrov, od 1994 do 2017 pa 612 evrov, torej kar 221 evrov manj. Na koncu izračun pokaže, da bi za 40 let delovne dobe dobila zgolj 526 evrov. Leta 2017 je sicer imela povprečno valorizirano plačo 581 evrov – torej skoraj dvakrat nižjo kot leta 1984.

Kot je mogoče razbrati s fotografije, izračun pokojninske osnove kaže, da je imela oseba najvišjo plačo na začetku svoje kariere v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar je v nasprotju s predstavami, da naj bi takrat živeli mnogo slabše.

Skoraj polovica prebivalstva ima danes manj

Tudi poročilo Združenih narodov o človekovem razvoju iz leta 2019 kaže zaskrbljujoče podatke: v obdobju od leta 1980 do leta 2017 se je povprečni realni dohodek po odbitih davkih in prispevkih pri nas povečal za 12 odstotkov, kar znaša zgolj 0,3 odstotka na leto. Toda največjo skrb zbuja podatek, da je odstotku najbogatejših prejemnikov dohodek zrasel za kar 128 odstotkov, spodnjim, manj premožnim 40 odstotkom pa se je dohodek v tem času celo zmanjšal za sedem odstotkov. Slednji so torej leta 1980 prejeli več kot danes. V skupini 34 držav, kjer so na voljo podobno primerljivi podatki, se je to zgodilo samo še v sosednji Italiji, Srbiji, Črni gori in Severni Makedoniji. Vsi ti podatki seveda kvarijo osamosvojitveno zgodbo, zato jih v zadnjih tednih, ko smo praznovali trideseto obletnico države, nismo ravno pogosto slišali. Obenem pa rušijo tudi neoliberalno mantro, ki govori o državi z izjemno visokimi davki in preveliki obdavčitvi najbogatejših. Prav tem želi vlada Janeza Janše z davčno reformo še enkrat močno zvišati dohodke. Že petič v zadnjih petnajstih letih bi tako najbolj premožnim z davčno reformo nižali davke. Nasprotno pa bi bil vsekakor čas, da začnemo politične ukrepe sprejemati na podlagi realnih podatkov, ne pa iz konteksta vzetih številk in napačnih predpostavk, ki vedno znova služijo samo še večjemu bogatenju elit.

Unikum: Nižji prispevki delodajalcev kot delavcev

Težava pri tovrstnih idejah o zniževanju obdavčitev za najpremožnejše se skriva v tem, da izhajajo iz neoliberalne doktrine, ki sledi interesom kapitala, in zato kot legitimnih ne priznava predlogov, ki bi bili v prid ljudem in na škodo kapitalu. Slovenija je tako ena izmed redkih držav, ki ima različne prispevne stopnje za pokojninsko in invalidsko blagajno za delodajalce in delojemalce (delavce). Delodajalci namreč od leta 1996 plačujejo celo manj kot delavci, kar je bržkone evropski unikum. Takrat je Drnovškova vlada začasno, kot so zavajajoče trdili, znižala prispevno stopnjo za delodajalce s 15,5 na 11,07 odstotka. Leto pozneje pa jo je še dodatno znižala na zgolj 8,85 odstotka. Ta ukrep pa je povzročil ogromen izpad prihodkov iz proračunske blagajne.

Kako dramatično se je poslabšal položaj upokojencev, kaže podatek, da je leta 1992 upokojena oseba za pokojnino dobivala 78,8 odstotka neto povprečne plače, leta 2007 67,1 odstotka, zdaj pa ta znaša zgolj še 58 odstotkov. Povprečje držav članic EU sicer znaša skoraj 71 odstotkov neto povprečne plače. Tako nizke pokojnine v razmerju z neto povprečnimi plačami so posledica reforme iz leta 2000, v okviru katere je bilo predvideno, da bodo na dolgi rok pokojnine znašale samo še 56 odstotkov neto povprečne plače.

Pogubna čilenska privatizacija pokojninskega sistema

V drugi polovici devetdesetih let je vlada Janeza Drnovška želela izpeljati pokojninsko reformo, ki se je opirala na priporočila mednarodnih finančnih institucij. Predlog je poudarjal privatizacijo pokojninskih skladov, zato so sindikati takrat temu nasprotovali in ocenjevali, da gre za čilenski primer pokojninske reforme. Zasebni pokojninski obvezni sistem pokojninskega zavarovanja v Čilu namreč temelji na tem, da mora vsak zaposlen plačevati prispevke na individualni račun v višini deset odstotkov plače ali več, medtem ko delodajalci ne prispevajo ničesar. Višina pokojnine je torej odvisna od posameznikovih prispevkov, regulativa za poslovanje zasebnih skladov in njihovih investicijskih dejavnosti je ohlapna, provizije in stroški poslovanja pa so prepuščeni trgu.

Pred dobrim letom so Čile pretresli veliki protesti kot odgovor nezadovoljnega ljudstva na desetletja z vojaško močjo vsiljenega neoliberalizma, ki je tudi na področju pokojninskega sistema s privatizacijo poskrbel za še večje razraščanje bede in revščine med starejšimi. Foto: Unsplash

 

Če so v devetdesetih letih nekateri še verjeli, da privatizacija pokojninskega sistema lahko vodi k boljšemu položaju upokojenske populacije, pa je danes na podlagi podatkov jasno, da ni tako. V Čilu so avtorji pokojninske reforme zagotavljali, da bodo pokojnine dosegale od 70 do 80 odstotkov plače, vendar je bilo vse skupaj daleč od resnice. Povprečna pokojnina danes znaša 225 evrov, v kar je vključena tudi državna subvencija, brez katere bi govorili o povprečni pokojnini v višini 160 evrov. Tamkajšnji življenjski stroški so sicer primerljivi z našimi. Medtem pa zasebni pokojninski skladi prosto razpolagajo z več kot 200 milijardami dolarjev premoženja.

Prav nevarnost privatizacije pokojninskega sistema pa je pri nas spet v zraku, saj vlada namerno zmanjšuje prilive v pokojninsko in invalidsko blagajno. To po znanem receptu šok terapije vzpostavlja pogoje, ko se bo privatizacija pokazala kot edina mogoča rešitev. Tudi na podlagi čilenskega primera pa lahko sklepamo, da bi to še več naših upokojencev in upokojenk pahnilo v še večjo bedo in revščino.

Matej Klarič

Delavska enotnost

Ta članek je v nekoliko krajši obliki najprej izšel v najnovejši tematski številki – Za boljši demografski sklad, julij 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!