Od referenduma do javne razprave: neposredna demokracija ima več vzvodov

»Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane.« Ta grafit z ljubljanskih ulic opozarja na pomanjkljivosti predstavniške demokracije pri nas. Ker se teh mankov zavedamo, vemo tudi, da nimamo le pravice vsakih nekaj let oddati glas na volitvah, ampak se lahko vedno vmes aktiviramo pri vprašajih, ki so pomembna za nas in za skupnost. Načinov je veliko, poglejmo nekatere.

 Skladno z ustavo ima v Republiki Sloveniji oblast ljudstvo in jo uresničuje neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti. Ljudstvo neposredno izvršuje oblast ali neposredno sodeluje pri njenem izvrševanju v znanih oblikah tako imenovane neposredne demokracije. V tem članku se bomo dotaknili le nekaterih, druge obravnavamo posebej.

Referendum

Referendum je ena od oblik neposredne demokracije, ki jo lahko uporabimo na državni in lokalni oziroma občinski ravni.

Na državni ravni sodelujejo vsi državljani in državljanke, ki imajo pravico voliti v državni zbor. Glasovanje je tajno in osebno. Glasujemo z oddajo glasovnice, pri čemer morata biti zagotovljeni svoboda odločanja in tajnost glasovanja.

Referendume obravnava zakon o referendumu in o ljudski iniciativi, referendum o ustanovitvi občine pa ureja poseben zakon. Enako velja za referendum znotraj samoupravne lokalne skupnosti. Zakon ureja tudi glasovanje, ugotavljanje izida glasovanja, postopek in organe za izvedbo, varstvo pravice glasovanja. Razpisan je lahko na celotnem območju države ali na določenem ožjem območju, če vprašanje zadeva samo njegove prebivalce in prebivalke.

Poznamo več vrst referendumov:

• referendum o spremembi ustave (ustavodajni ali konstitutivni): o potrditvi spremembe ustave, ki jo je sprejel državni zbor, če to zahteva najmanj 30 poslancev. Zahtevo za razpis referenduma je mogoče vložiti v sedmih dneh po sprejetju ustavnega zakona o spremembi ustave. Sprememba je na referendumu sprejeta, če zanjo glasuje večina volivcev, ki so glasovali, pod pogojem, da se glasovanja udeleži večina vseh volilnih upravičencev;

• zakonodajni referendum (o zavrnitvi zakona, ki ga je sprejel državni zbor): Ureditev zakonodajnega referenduma iz leta 2013 je posegla v tri sestavine referendumske ureditve, to je v referendumsko iniciativo (zmanjšanje števila predlagateljev referenduma), predmet referendumskega odločanja (določitev omejitev in prepovedi referenduma) in dvig praga legitimnosti na referendumu sprejete odločitve. Ta referendum lahko zahtevajo samo volivke in volivci (najmanj štirideset tisoč), ni pa ga več dopustno razpisati za nekatere posebej določene zakone (o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč, o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu, ki se sprejema za izvrševanje državnega proračuna, o ratifikaciji mednarodnih pogodb in o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost), legitimnost referendumske odločitve pa krepi kvorum zavrnitve (za zavrnitev zakona je potrebna najmanj petina glasov vseh volivcev). Poleg tega je bil namesto potrditvenega uveden zavrnitveni model zakonodajnega referenduma. Zakon je na referendumu zavrnjen, če proti njemu glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da proti zakonu glasuje najmanj petina vseh volivcev. Tako določena referendumska večina (tako imenovani kvorum zavrnitve) predpostavlja dvostopenjsko ugotavljanje referendumskega izida. Najprej je treba ugotoviti, ali se je večina volivcev, ki so veljavno glasovali na referendumu, izrekla proti zakonu ali ne. Če ta večina ni dosežena, zakon ni zavrnjen in je lahko razglašen. V nasprotnem primeru, če je večina volivcev glasovala proti zakonu, je treba ugotoviti, ali ta večina predstavlja najmanj petino vseh volilnih upravičencev v Republiki Sloveniji. Za zavrnitev zakona na referendumu morata namreč biti izpolnjena oba pogoja, to je relativna večina in kvorum zavrnitve;

• referendum o mednarodnih povezavah (o prenosu izvrševanja dela suverenih pravic na mednarodne organizacije ali o vstopu v obrambno zvezo): Državni zbor lahko razpiše referendum po lastni odločitvi na predlog vlade, najmanj desetih poslancev ali poslanske skupine. Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali. Državni zbor je vezan na odločitev volivcev na referendumu;

• posvetovalni referendum (državni zbor ga razpiše o vprašanjih iz svoje pristojnosti, ki so širšega pomena za državljane): Pobudo zanj lahko da vsak poslanec oziroma poslanka državnega zbora. Razpisan je lahko na celotnem območju države ali na določenem ožjem območju, če vprašanje zadeva samo prebivalce in prebivalke tega območja. Njegov izid ni zavezujoč;
• lokalni referendum: na njem občani in občanke odločajo o občinskem splošnem aktu ali drugem vprašanju, ki je pomembno za samoupravno lokalno skupnost. Je pravica vseh, ki imajo v občini volilno oziroma glasovalno pravico, da s splošnim glasovanjem sodelujejo pri sprejemanju najpomembnejših pravnih in političnih odločitev, ki so sicer v pristojnosti občinskega sveta.

Zakon o lokalni samoupravi podrobno ureja: naknadni referendum, katerega izid je za občinski svet zavezujoč do konca njegovega mandata, in svetovalni referendum, katerega rezultat za občinski svet ni zavezujoč in je zanj le kazalnik javnega mnenja – odločitev zanj lahko sprejme le občinski svet, medtem ko ga volivke in volivci sami ga ne morejo zahtevati.

Zakon o lokalni samoupravi določa tudi, da lahko občani na referendumu odločajo tudi o drugih vprašanjih, če tako določa zakon. Tak referendum se lahko opravi na podlagi zakona o lokalni samoupravi in zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, če z zakonom, ki določa in ureja referendum, ni drugače določeno. Ta določba se nanaša na referendum o ustanovitvi občin in na referendum o samoprispevku (za izgradnjo ali rekonstrukcijo lokalne javne infrastrukture).

Podprimo naše svetnike

Eden od predstavniških organov je tudi 40-članski državni svet. Aktivni državljani ga lahko izkoristimo v svoj prid, saj imamo v njem bodisi preko lokalnih interesov ali drugih interesnih skupin, med njimi tudi iz vrst sindikatov (ti so štirje), svoje predstavnike. Tudi na njih lahko naslovimo svoja pričakovanja in zahteve. Člani državnega sveta namreč obravnavajo skoraj vsa vprašanja in predloge zakonov, ki jih obravnavajo poslanci v državnem zboru.

Predstavniki sindikatov v državnem svetu si prizadevajo, da bi stališča in predloge sindikatov vgradili v zakone in druge dokumente, ki jih obravnavajo. Če jim to uspe, in marsikdaj jim, dobijo sindikalna stališča veljavo in moč, ki jo morajo spoštovati in upoštevati vsi. Za delovanje sindikalnih predstavnikov v državnem svetu je zelo koristno tudi, če so delavke in delavci oziroma njihovi sindikati enotni in čim bolj množično aktivni pri zavzemanju za določene pravice. Tako druge lažje prepričajo, da so določene spremembe nujne.

Ljudska iniciativa/pobuda

Gre za način izvajanja neposredne demokracije v obliki zakonske in ustavnorevizijske iniciative. To pomeni, da lahko 30 tisoč volivk in volivcev predlaga spremembo ustave, pet tisoč pa spremembo zakona. Pobudo lahko vloži vsaka posamezna volivka ali volivec, politična stranka ali drugo združenje državljanov. Predlog za začetek postopka pošlje državnemu zboru predstavnik volivcev. Pobudnik o svoji pobudi obvesti predsednika državnega zbora, ki obvesti o dani pobudi ministrstvo, pristojno za vodenje evidence volilne pravice, in določi šestdesetdnevni rok za zbiranje podpisov.

Predlog zakona mora vsebovati naslov zakona, uvod, besedilo členov in obrazložitev. Uvod mora vsebovati oceno stanja, razloge za sprejem zakona, cilje in načela zakona, oceno finančnih sredstev iz državnega proračuna in druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona. Obvezne sestavine mora imeti vsak predlog zakona, ne glede na predlagatelja, zato mora biti predlogu sprememb zakona priloženo tudi besedilo tistih določb zakona, za katere je predložena sprememba. Predlog zakona, ki ga vloži najmanj pet tisoč volivcev, mora imeti priloženih tudi pet tisoč podpisov. Državni zbor je dolžan pravilno vloženi predlog obravnavati, je pa svoboden pri svoji odločitvi. Predlog zakona lahko bodisi sprejme ali zavrne.

Peticija

Pravica do peticije je v Sloveniji ena temeljnih človekovih pravic in svoboščin državljank in državljanov, urejena je z ustavo. Njen namen je, da državljanke in državljani lahko vlagamo peticije oziroma pobude brez strahu pred morebitnimi represivnimi ukrepi in s tem državne organe opozarjamo na probleme v družbi.

Peticija je vsaka zahteva oziroma pobuda enega ali več državljanov, ki je splošnega pomena ali pa se nanaša na posamične zadeve in je naslovljena na enega ali več državnih organov. Vložimo jo lahko v obliki zahteve, predloga, prošnje, pritožbe, ugovora ali druge vloge. Za njeno obravnavo in reševanje je pristojna komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki tudi proučuje prošnje, pritožbe in druge pobude splošnega pomena, ki jih pošiljamo državljanke in državljani državnemu zboru in drugim organom, ter ugotavlja vzroke zanje in spremlja in proučuje problematiko uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, hkrati pa daje pobude in priporočila organom in pravnim osebam.

Peticija mora biti v pisni obliki, opremljena z vsemi potrebnimi podatki. Obrazec za oddajo vloge oziroma peticije je na voljo na spletni strani državnega zbora.

Ob koncu zbiranja podpisov peticijo pošljimo tudi naslovniku, recimo občini, lokalni skupnosti, zavodu … (vprašati se moramo, kdo bo uvedel spremembo, ki jo zahtevamo), ob večjih problemih državnega pomena pa jo je dobro poslati tudi mednarodni skupnosti.

Zakaj, kako in kdaj uporabimo ta instrument?

Peticija je najbolj »vljudna« poteza kolektivne akcije. Bolj radikalne so protesti in stavke. Napišemo jo, ko imamo skupaj s svojo okolico problem in iščemo solidarnostno podporo somišljenikov. Da bo peticija odmevna in bomo z njo imeli upanje, da bomo nekaj vendarle spremenili, mora biti dobro in jasno napisana oziroma utemeljena (kdo bi moral ukrepati, pa ni, kaj z njo zahtevamo …), zbrati moramo čim več podpisov, dobro je privabiti znane in uglede podpisnice in podpisnike, ki so mnenjske voditeljice ter voditelji, koristno pa je poskrbeti tudi za medijsko pozornost in odmevno izročitev peticije pristojnim.

Dobro se je zavedati tudi, da s takšno peticijo vedno stopimo na žulj nekomu, ki nečesa ni naredil, čeprav je to njegova dolžnost in pristojnost. Tak se bo seveda branil, in ker ima običajno v svojih rokah vzvode oblasti, tudi poskušal na vse načine ovreči naše zahteve in pričakovanja ter jih prikazati za nepomembne. Lahko vam bo očital tudi blatenje ugleda, kar pa zlahka ovržete z argumentom, da je tisti, ki opustil dolžno ravnanje, svoj ugled okrnil že sam.

Dobro je torej, da se pri tem obkrožimo s somišljeniki, ki imajo znanje in izkušnje tudi na področju javnega nastopanja in komuniciranja z mediji. Ne pozabimo peticije posredovati tudi njim.

Skupščina ljudstva in javni shodi

Beseda skupščina označuje osrednji organ upravljanja določene skupnosti, organizacije in društva, tudi njegov sestanek ali zborovanje, v nekaterih državah pa tudi najvišji organ zakonodajne oblasti. A tukaj nimamo v mislih tega formaliziranega in normativno določenega instituta. Radi bi opozorili na zadnji večji slovenski vstaji, eno v letih 2012 in 2013 ter drugo iz lanskega leta, ki še traja, ki sta izraz samoorganiziranja in manifestiranja ljudskega nezadovoljstva. Gre za protestniško gibanje, ki delovanje nadgrajuje z izražanjem zahtev.

Spomnimo na lani izdano knjižico z naslovom Smernice protestne ljudske skupščine, zahtev, ki predstavljajo svojstven program in zbir alternativnih vizij slovenske družbe. Narejen je bil na podlagi lanske julijske ljudske skupščine, ki je resno vzela ustavno določilo, da ima pri nas oblast ljudstvo. Na njej je okrog tri tisoč ljudi izražalo svoja mnenja glede aktualnih družbenih okoliščin in sklenilo, da oblasti sporočijo, da mora skrbeti za dobro ljudi, okolja ter javnega interesa. V protestniški knjižici zapisane smernice temeljijo na ključnih vrednotah za vključujočo in napredno družbo, kot so demokratičnost, enakost, transparentnost, solidarnost, socialna in okoljska pravičnost ter spoštovanje temeljnih človekovih pravic in vladavine prava. Gibanje in v knjižici zbrane zahteve so neformalno, a hkrati zelo močno sporočilo oblasti, da obstajajo alternative in da naj jim tudi prisluhne. Vsekakor gre za inovativen pristop neposredne demokracije.

Javni shodi oziroma demonstracije, manifestacije, protesti, vstaje, kakorkoli že imenujemo zbiranje večjega števila ljudi, so oblika pritiska ljudstva na politiko in politike, pa tudi na predstavnike kapitala, z namenom sporočiti jim, da se z njihovimi potezami ne strinjamo in da imamo svoje zahteve. Shodi so sicer načeloma zakonsko regulirani dogodki, ki zahtevajo prijavo in za organizatorje pomenijo določene obveznosti in odgovornost, od predhodne prijave do dovoljenj, zagotavljanja varnosti in sodelovanja s policijo in lokalnimi oblastmi, če gre za zapiranje ulic in trgov … Ob neupoštevanju tega so zagrožene denarne kazni. Vse večkrat pa se dogajajo t. i. spontani shodi, ki nimajo formalnega organizatorja, ampak so plod samoorganiziranja in sodelovanja posameznic in posameznikov ter delov družbe z namenom izražanja stališč in zahtev. S svojo udeležbo aktivno prispevamo svoj delež.

Javna razprava

Ena od varovalk samovolje oblasti in omogočanja njenega posvetovanja z državljankami in državljani je tudi javna razprava. V tridesetih dneh, ki naj bi bili ob sprejemu različnih predpisov razpisani zanjo, naj bi imeli možnost svoje poglede, pomisleke in zahteve predstaviti vsi, zlasti pa tisti, ki jih bo sprememba predpisa zadevala. Pogosto pa pripravljavci predpisov zavezo za javno razpravo kršijo ali pa jo obidejo tako, da razpišejo krajše in povsem nerealne roke zanjo.

Predlagajmo, se odzivajmo, odprimo vrata …

Mnoge državne, lokalne pa tudi od države neodvisne institucije imajo vzpostavljene vzvode in načine, kako pridejo do odziva ljudi na svoje poteze. Nekatere to jemljejo bolj resno, druge manj.

Na vladni spletni strani je recimo vzpostavljen mehanizem predlagam.vladi.si, ki omogoča izmenjavo stališč, pogledov in mnenj o javnih temah. Predstavimo lahko vsebinsko problematiko, ki v Sloveniji po našem mnenju ni primerno pravnosistemsko urejena, hkrati pa podamo predlog za njeno ureditev. Glasujemo lahko tudi o predlogih drugih, jih komentiramo in dopolnimo, v 30 dneh po posredovanju predloga organu pa lahko pričakujemo tudi njegov odgovor.

Pozorni bodimo tudi na različne oblike odpiranja vrat in uradnih ur za volivke in volivce ali prebivalke in prebivalce občin, ki jih omogočajo lokalne oblasti pa tudi lokalne pisarne strank, list, poslank in poslancev ipd. Vse to so lahko načini, kako priti do tistih odločevalcev, ki lahko naš problem rešijo ali vsaj poskušajo rešiti. Z mnogimi so mogoče tudi povezave po elektronski poti, le najti jih je treba na njihovih spletnih straneh.

In še, če ne najdemo politične strukture, ki bi nas prepričala in nam zagotavljala to, kar pričakujemo v družbi, še vedno lahko ustanovimo svojo listo ali stranko in se potegujemo za svoj odločilni glas na lokalni ali državni ravni. S tem postanemo sprememba, ki jo želimo.

Uporabimo lahko tudi medijski prostor in javni pritisk na odločevalce. Pisanje javnih pisem, pisem bralcev, ki jih objavljajo mnogi tiskani mediji, oglašanje v radijske oddaje, sodelovanje z novinarji … vse to je lahko dobra oblika državljanskega aktiviranja. Ob tem vse večjo vlogo igrajo tudi družbeni mediji. Ti naj bi bili ena najbolj demokratičnih oblik medijskega prostora, saj lahko tam objavljamo praktično vse o vsem, a moramo biti pri tem previdni in zavzeti razumno kritično držo do tam objavljenih vsebin, saj so postali zaradi zlorab politikov in političnih strank za svoje ozke interese tudi poligon za manipulacijo z državljankami in državljani. To pa preglednosti neposredne demokracije nikakor ni v prid.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta članek je izšel v najnovejši tematski številki – Aktivno državljanstvo od A do Ž, april 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

---

Ne spreglejte tudi:

Razmišljamo o aktivnem državljanstvu: Pravice so priborjene, ne podeljene

ZSSS v akciji: Od padca vlade do izginulih podpisov, zaprtih trgovin in mal’ce za komunalca

Participativni proračun – vse bolj priljubljen mehanizem aktivnega državljanstva